Človek, ki je trn v peti prvemu ministru in strankarskemu šefu (video)

Zahteven resor, ki mu minister kljubuje. Eden redkih politikov, ki je precej manj v soju žarometov kot njegovi kolegi, pa vendar izjemno priljubljen. Minister Lahovnik, vladi v zadnjih mesecih strmo pada priljubljenost, vi pa ste med najbolj priljubljenimi, če ne celo najbolj priljubljen minister. Vam to godi? Javnomnenjskih anket nikoli ne komentiram. Bom pa vsekakor zelo zadovoljen, če bo vladi podpora še naprej padala, ob pogoju, da bo gospodarska rast naraščala. Najbolje bi bilo, če bi premo sorazmerno obema naraščala. Po moje se ta hip vse vlade v vseh državah članicah Evropske unije soočajo s težavami, zlasti gospodarske narave, in je zato pričakovano, da je podpora vladam relativno nizka. Lahko si samo želimo, da ko se bodo gospodarske razmere začele izboljševati, se bo tudi razpoloženje javnosti do naše vlade začelo izboljševati. Neredki so prepričani, da ste najprej minister in šele potem politik, čeprav je minister tudi ali zlasti politik! Drži, da se ukvarjate s strokovnimi in ne s političnimi vprašanji? To zagotovo drži. Skoraj izključno se ukvarjam s strokovnimi temami, z vodenjem ministrstva, z vprašanji koalicije, s strankarskim življenjem se sploh ne ukvarjam, ker za to nimam časa. Ko sem stopil v vlado, sem zelo jasno povedal tudi stranki, ki ji pripadam, da se s strankarskim življenjem ne bom imel časa ukvarjati, in pričakujem, da bodo to upoštevali, zato v strankarskem življenju praktično ne sodelujem, skratka nisem dejaven …

Vas pri tem podpirata prvi minister in vaš strankarski šef Gregor Golobič?

Jaz verjamem, da premier razume, da je moja prva naloga vodenje gospodarskega ministrstva in s tem nima težav.

Prihodnost upravljanja z državnim premoženjem v podjetjih, bankah in zavarovalnicah je v središču zanimanja. Imamo nov zakon, ki prinaša neodvisno agencijo, ki bo skrbela za te kapitalske naložbe države – je to najboljša rešitev?

V vsakem primeru je nova rešitev boljša od zdajšnjega stanja. Je pa seveda zelo primerno vprašanje, ali je tudi najboljša. Verjetno bi bilo najboljše stanje takrat, ko bi bil delež države v gospodarstvu in vpliv politike na gospodarstvo bistveno manjši, kot je zdaj.

V številnih podjetjih, bankah in drugih ustanovah ima država pomembne lastniške deleže, tudi v NLB-ju. V zadnjih tednih, mesecih smo priče zahtevi po dokapitalizaciji NLB-ja, porajajo se tudi ideje o odprti javni prodaji delnic. Bi vi prodali NLB, v kateri je država daleč največji lastnik?

Ne gre za to, ali bi NLB prodali ali ne, ampak ali naj bi – po zagotovilih uprave – banka res nujno potrebovala dokapitalizacijo. Uprava NLB-ja bo morala zelo podrobno pojasniti razloge vsem delničarjem, za kaj dejansko potrebuje svež denar. Država pa bo potem v dilemi, ali naj kot večinska lastnica dokapitalizira NLB kar sama ali pa naj prek odprte javne ponudbe delnic pravnim in fizičnim osebam (IPO) skuša v banko pritegniti zasebne vlagatelje, sama pa se potem postopoma umakniti kot največja lastnica iz NLB-ja. Seveda pa je pogoj za IPO-model, da se delnice banke v naslednjem koraku uvrstijo na borzo. Če kdo misli, da bodo institucionalni investitorji in zasebni investitorji vlagali svoj denar v NLB pod pogojem, da vedo, da bo država za veke vekov ostala večinska lastnica banke, se močno moti. Zasebni vlagatelji niso tako neumni! Če pa kdo meni, da je edina prava pot, da država iz proračuna s povečevanjem javnega dolga dokapitalizira banko, potem pa bo moral odgovoriti na dve vprašanji. Prvič, ali je prav, da se država zadolžuje, da dokapitalizira NLB, namesto, da bi se ta denar porabil za razvoj infrastrukture, prometne, zdravstvene, socialne … in drugič, ali se bomo še naprej zadolževali in povečevali javni dolg, tudi ko bo čez dve, tri, štiri ali pet let potrebna naslednja dokapitalizacija Nove Ljubljanske banke.

Vi podpirate uporabo modela IPO – odprte javne prodaje delnic Nove Ljubljanske banke?

Da, nek IPO, z neko zavezo države, da se bodo delnice v naslednjem koraku uvrstile na borzo, ob pogoju, da je seveda tudi cena dokapitalizacije zdajšnjim tržnim razmeram primerna. Vsekakor lahko tak model poveča učinkovitost korporacijskega upravljanja banke z večjo vlogo zasebnih lastnikov. V banki pa državo obdržati kot pomembno lastnico, z manjšim vplivom, vendar še vedno dovolj velikim, da ima pravico veta na ključne poslovne odločitve. In model IPO v primeru dokapitalizacije se mi zdi smiseln tudi v večini drugih primerov, tudi NKBM-ja, Telekoma Slovenije …

V preteklosti smo veliko govorili o nacionalnih interesih in podjetjih, ki so strateškega pomena. Spomnimo se zgodbe s Pivovarno Union. V tej zvezi se samo ponuja vprašanje, katere so tiste državne naložbe, ki so za državo nacionalnega, strateškega pomena, če so sploh?

Kaj je sploh strateški interes? Če je strateški interes države konkurenčen bančni trg z dovolj veliko ponudbo bančnih storitev, da imajo podjetja in fizične osebe storitve na voljo po konkurenčnih primerljivih cenah s tujino … to je edini strateški interes, ki ga ima država na dolgi rok na tem področju. Jaz ne poznam nobene razvite in druge primerljive članice Evropske unije, ki bi na dolgi rok želela imeti dve največji banki v večinski državni lasti. Pri nas pa je tako – NLB in NKBM! Četrta največja po bilančni vsoti pa postaja SID-banka, ki je v stoodstotni državni lasti zaradi nujnih intervencijskih ukrepov v gospodarstvu, zaradi krize. Slovenska bančna struktura ni najboljša in bo potrebovala tržni prepih. Po drugi strani pa imamo v razmerah, ko sta dve največji banki večinsko državni, obrestne mere za tri odstotne točke višje kot v bankah v Nemčiji. Polovico tega je mogoče pripisati »deželnemu« tveganju in malce višji zadolženosti naših podjetij, vsaj polovico te obrestne razlike je pa težko racionalno pojasniti. To kaže, da bančna konkurenca pri nas ni dovolj učinkovita, da obstaja tudi tu nek sum kartelnega dogovarjanja.

Kaj pa kartelno dogovarjanje med »gradbinci«? Avtocestni križ naj bi bil preplačan za dve milijardi evrov, veliko tudi na račun izsiljevanja lokalnih skupnosti zaradi umeščanja tras avtocest v prostor.

Gotovo drži, da je bila graditev avtocestnega križa povod nekaterim lokalnim skupnostim, da se z državnim denarjem uredi tudi lokalna infrastruktura. Da je država pogostokrat kot investitor pristajala, da so se določene stvari vzporedno urejale ob teh prometnicah, tudi na infrastrukturi, za katero bi težko rekli, da je neposredno povezana z avtocestami. Posredno pa so v državnem zboru vedno našli rešitev, češ, da so določene naložbe, čeprav neposredno nikakor povezane z avtocestno mrežo, posredno vsekakor povezane tudi z avtocestnim križem.

Od šolskih objektov, vrtcev, pa ne nazadnje kanalizacije …

S to težavo se soočamo pri izgradnji vse infrastrukture, tudi energetske. Pogosto namreč lokalna skupnost pogojuje določena dovoljenja oziroma podporo določenemu projektu, šele ko investitor zagotovi tudi naložbo v določeno infrastrukturo, ki je povsem lokalnega pomena.

Ste za črno listo podjetij, ki se jim dokaže kartelno dogovarjanje?

Jaz sem absolutno za to in pričakujem, da ko jim bo dokazano kartelno dogovarjanje in naložena kazen, bodo tudi uvrščeni na črno listo, tako da ne bodo mogli sodelovati pri javnih naročilih države za izvedbo projektov.

Tudi energetika sodi na vaše delovno področje. Projekt šestega bloka v Šoštanju mnogi ocenjujejo kot projekt savinjsko-šaleškega lobija. Kakšen je vaš komentar?

Naj si pogledajo zgodovino projekta! To ni projekt, ki bi si ga jaz izmislil, ker je bil že leta 2006 uvrščen v nacionalno resolucijo razvojnih projektov prejšnje vlade. Vsi postopki in pogajanja so bili izvedeni v letih 2007 in 2008, tudi pogodba o dobavi glavne tehnološke opreme. Jaz pa si ne predstavljam, da vsaka vlada, ki pride, takoj ustavlja vse projekte prejšnje vlade. Pravzaprav me zdaj presenečajo mnogi, ki imajo veliko pomislekov, kje so bili vse do zdaj, ko se je projekt načrtoval in je bilo o njem mogoče voditi tudi smiselno javno razpravo. S šestim blokom bo obremenitev okolja bistveno manjša kot zdaj, dejstvo pa je tudi, da imajo v Šaleški dolini zalog premoga še krepko čez 100 milijonov ton. Če ne bi investirali v šesti blok, bi se pač zavestno odločili, da Slovenija pušča zaloge premoga, hkrati bi se odločili za odpuščanje vsaj 3000 ljudi, ki so s tem povezani, posredno pa vsaj še dvakrat toliko. In na koncu bi morali elektriko v tem obdobju uvažati iz tujine. Slovenija torej potrebuje šesti blok v Šoštanju in tudi drugi blok nuklearke, zato bomo na ministrstvu tudi peljali postopke, da čim hitreje pride do graditve drugega bloka nuklearke. Ko se bo tudi to začelo, se bodo verjetno mnogi zbudili in vprašali, ali Slovenija sploh potrebuje drugi blok. Če ima kdo pomisleke, naj jih razgrne zdaj!