Celjski olimpijci: Danes za denar, nekoč le za čast in brez dopinga

V Zgodovinskem arhivu Celje so tako odprli razstavo z naslovom Celjski olimpijci 1936–1988 avtorja dr. Bojana Himmelreicha, v Muzeju novejše zgodovine Celje pa pripravili pogovor z nekaterimi nekdanjimi olimpijci. V tem obdobju je na 12 poletnih olimpijskih igrah in štirih zimskih v 35 nastopih sodelovalo 24 celjskih športnikov. Nekaterim je to uspelo tudi po dvakrat, pravi legendi celjskega športa, atletu Stanku Lorgerju, pa celo trikrat.

Kot je povedal avtor razstave in ličnega spremljajoče kataloga, Bojan Himmelreich, je ideja za razstavo tlela že kar nekaj časa, saj so že pred leti začeli zbirati gradivo o vidnejših celjskih športnikih, ob ugotovitvi, koliko je med njimi olimpijcev, pa so se sistematično lotili projekta.

Kot bi prišli v dnevno sobo olimpijcev "Namen razstave je obuditi spomin na ljudi, ki so bili nekoč čaščeni kot zvezdniki današnjega obdobja, skozi desetletja pa smo jih že nekoliko pozabili. Bolj kot njihove dosežke smo z razstavo hoteli prikazati, kako so doživljali svoje nastope na olimpijskih igrah. Razstavo smo si zamislili tako, kot da smo prišli v dnevno sobo olimpijca," pravi Bojan Himmelreich.

Razstava na panojih v kronološkem zaporedju, od leta 1936 do 1988, celjske udeležence tako poletnih kot zimskih olimpijskih iger, torej športnike, sodnike in vodje ekip, predstavlja s fotografijami, časopisnimi članki in drugim materialom, medtem ko so v vitrinah razstavljeni številni predmeti. Vsak od njih je po svoje zaklad, morda med njimi vendarle velja izpostaviti kopijo filma slavne režiserke Leni Rifenstahl z odprtja olimpijskih iger v Berlinu leta 1936, pa bakli iz let 1972 in 1984, s katerimi so celjski udeleženci nosili olimpijski ogenj v nekdanji državi.

Na vprašanje, zakaj razstava zajema samo obdobje do osamosvojitve Slovenije, je avtor odgovoril, da preprosto zato, ker je njihovo razstavišče premajhno, da bi zajeli širše obdobje. Pripravljajo pa nadaljevanje s predstavitvijo celjskih olimpijcev po osamosvojitvi, in sicer čez štiri leta ob poletnih olimpijskih igrah v Rio de Janeiru, ko bo 25-letnica prvega nastopa slovenske reprezentance na OI.

Športen narod šele, ko bomo razvili odnos do športne dediščine V vabilu na razstavo so v celjskem zgodovinskem arhivu zapisali, da bo Celje športno mesto in Slovenci športen narod šele, ko bomo razvili odnos do športne dediščine. Kot pravi dr. Borut Batagelj, direktor Zgodovinskega arhiva Celje, so s tem želeli povedati, da razviti športni narodi kažejo celosten odnos do športa in da pri tem ne gre le za vrhunski šport, marveč tudi za šport mladih, rekreacijo, zdrav način življenja in ne nazadnje tudi za prikazovanje športne dediščine.

Si Celje kot športno mesto zasluži športni muzej? Ali bi iz te razstave lahko nastala neka stalna zbirka ali pa morda celo celjski športni muzej? "Naša razstava morda lahko spodbudi razmišljanja v tej smeri, a kot arhivska ustanova ne moremo na pleča prevzeti celovite skrbi za to plat materialne dediščine, zato so gotovo bolj poklicani muzeji in posamezniki iz športnega sveta.

Direktorica Muzeja novejše zgodovine Celje mag. Tanja Roženbergar Šega na izziv kolega iz celjskega zgodovinskega arhiva odgovarja, da je njihova razstava lahko prvi korak in da se to gradivo lepo dopolnjuje z njihovim ter da bi si Celje kot športno mesto gotovo to zaslužilo.

"Ideja o športnem muzeju je zanimiva, kajti šport je tisti, ki vleče množice, in tudi športni rezultati so na strani Celja. A težko je pričakovati, da bi to financirala samo država ali lokalna skupnost, vendar pa obstajajo drugi viri, kot na primer evropska sredstva. Pot bo težka, a ni brezupna," pravi Tanja Roženbergar Šega.

Spomini nekdanjih olimpijcev: Zelo težko se je bilo prebiti v jugoslovansko reprezentanco Gotovo pa so do takrat mogoče sinergije s skupnimi projekti, kot je bilo tokratno sodelovanje arhiva in muzeja, kjer so pripravili pogovor s tremi nekdanjimi olimpijci. Spomine so obujali atleta Marijana Lubej, udeleženka olimpijskih iger v Mexicu leta 1968, in Rok Kopitar, ki je nastopil na OI v Moskvi 1980 in v Seulu 1988, ter telovadec Martin Šrot, udeleženec olimpijskih iger v Tokiu 1964 in Mexicu. Skupna misel v pogovoru, ki ga je vodil Borut Batagelj, je bila, da so bile razmere v zvezi z nastopanjem na olimpijskih igrah bistveno drugačne kot v današnjih časih, predvsem pa so vsi poudarili, da se je bilo v nekdanji skupni državi zelo težko prebiti v olimpijsko reprezentanco.

Še premlada, da bi šla na olimpijske igre Marijana Lubej, ki se je v Mexicu v teku na 100 metrov uvrstila v četrtfinale, v peteroboju pa zasedla 12. mesto, se je najprej ozrla na prejšnje olimpijske igre v Tokiu, kjer bi prav tako morala nastopiti, a so se takratni jugoslovanski športni funkcionarji v zadnjem trenutku odločili, da je z 19 leti premlada in da bo zanjo še čas. Čeprav je že bila na seznamu potnikov in je že imela rezerviran sedež na letalu. "To je bilo zame veliko razočaranje in potrebovala sem dve leti, da sem ponovno našla pravo motivacijo za trening in željo po vrhunskih rezultatih," je povedala Lubejeva. Nastop v Mehiki pa je poleg dejstva, da je sploh lahko potovala tako daleč, doživela kot izjemno izkušnjo pomeriti se v prestižni disciplini, na 100 metrov, kjer tekmuje ves svet, ob tem pa si je želela, da bi nastopala med čim več temnopoltimi tekmovalkami.

Da bi lahko prišel zraven, je moral iz Celja v Ljubljano Telovadec Martin Šrot - Tine, ki je nastopil na OI v Tokiu 1964 in Mehiki 1968, je svojo priložnost, da se prebije v olimpijsko reprezentanco, videl predvsem v tem, da se iz Celja preseli v Ljubljano, kjer so bili boljši pogoji in trenerji, s sodelovanjem s slovitim Mirom Cerarjem pa so te tudi prej lahko opazili. A kot zvesti gaberčan in član tamkajšnjega telovadnega društva Partizan se je upiral vstopu v ljubljansko Narodno društvo, članstvo v katerem je bil nekakšen neformalni pogoj, da si lahko imel realne možnosti za uspeh. Kljub temu in tudi ob ostri konkurenci dobrih telovadcev iz Zagreba pa se mu je v dodatnih kvalifikacijah uspelo uvrstiti na olimpijske igre v Tokiu. Tudi zanj je bilo doživetje, da je sploh lahko na ta način potoval čez mejo, malo za šalo, malo za res pa je še pristavil, da se je tako sploh lahko dobro najedel, glede česar je bilo boljše pozneje v Mehiki. "Včasih smo tekmovali za čast, s profesionalizmom pa je šport postal industrija in denar. Danes je inflacija športov in vsega ni mogoče več spremljati, nekoč pa sem poznal skoraj vse vrhunske športnike," je razmišljal Šrot.

Nekateri so bili dopingirani, ne da bi vedeli za to Najmlajši med udeleženci pogovora, atlet Rok Kopitar, ki je na olimpijskih igrah v Moskvi v teku na 400 metrov z ovirami (še vedno je tudi slovenski rekorder v tej disciplini s časom 49,11) osvojil 5. mesto, sodeloval pa je tudi osem let pozneje na OI v Seulu 1988, pa je povedal, da so bile norme za udeležbo postavljene izredno visoko. Vesel svojega odličnega dosežka v Moskvi, star komaj 21 let, pa je vendarle vrhunec pričakoval čez štiri leta v Los Angelesu, ki pa se mu je zaradi poškodbe moral odpovedati. "V tistih časih je bilo težko priti povsem na vrh, saj so športniki iz vzhodnoevropskih držav, predvsem iz NDR, že tekmovali pod vplivom nedovoljenih poživil, a se je to takrat težko ugotovilo. Nekateri so tekmovali dopingirani, ne da bi sploh vedeli za to. Uspehi športnikov so bili tudi politični adut, posledice pa so bile pozneje, kot je znano, za nekatere strašljive," je poudaril Rok Kopitar.