Borut M., Borut P. in zdravje za vsakogar

Takrat 65-letnega ministra za zdravje Boruta Miklavčiča je lanskega avgusta med dopustovanjem na Jadranu presenetila (milejša) možganska kap: ko se je potapljal v Primoštenu, ga je obšla slabost in je poiskal zdravniško pomoč. Med nekajdnevno bolnišnično oskrbo, najprej v Šibeniku potem pa še v Ljubljani, so se pojavila namigovanja, da bo Miklavčič odstopil z ministrskega položaja, in sicer iz povsem razumljivih zdravstvenih razlogov: po še tako blagi možganski kapi bodo zdravniki, vsaj med okrevanjem, dosledno odsvetovali večje delovne napore in sleherne stresne situacije. V takih trenutkih nas namreč narava kruto in neusmiljeno opozori, da vendarle nismo vsemogočni in večni. Prvo opozorilo ni zadoščalo … Že nekaj dni pozneje pa je minister Miklavčič, opogumljen z dejstvom, da je prej sicer bil zdrav in brez dejavnikov tveganja za bolezni srca in ožilja ter z izvidi, da je šlo zgolj (!) za trombozo manjše arterije v možganskem deblu (morda še nekoliko podkrepljeno z manjšo dehidracijo ob potapljanju), ovrgel vsa namigovanja, da razmišlja o odstopu. Miklavčič, diplomirani politolog, ki si je na svoji življenjski poti sicer nabral bogate in dolgoletne izkušnje v zdravstvu, je tako vendarle preslišal strokovno utemeljena zdravniška priporočila o okrevanju in se kmalu pogumno vrnil na vroč ministrski stol.

… tretje pa je V začetku letošnjega marca je minister Miklavčič doživel novo opozorilo, ki ga je za konec tedna preselilo na nevrološko kliniko ljubljanskega kliničnega centra. Tako se je v dobrega pol leta znašel v bolnišnici že tretjič, saj je med avgustovsko in marčevsko hospitalizacijo novembra lani prestal še manjši poseg zapiranja znotrajžilne anevrizme. Ministra so že nekaj dni po zadnji hospitalizaciji odpustili v domačo oskrbo in tam zdaj okreva.

Tretje opozorilo je, kot kaže, vendarle prevesilo tehtnico odločitve: minister za zdravje Borut Miklavčič bo podal odstopno izjavo, ko bosta s premierjem Borutom Pahorjem našla novega ministra, je dejal Pahor.

Mar ni mobing protizakonit? "Vidim, da sem obtožen tudi mobinga nad ministrom za zdravje, češ da sem ga silil v delo, kljub njegovemu zdravstvenemu stanju,« je dejal Pahor in obenem priznal, da je to deloma res. »Ko je minister imel prve težave z zdravjem, sem ga prepričeval, da je zelo pomemben za to, da se zdravstvena reforma nadaljuje, da ostane in da dela,« je dejal Pahor.

Nisem pravnik, a se mi zdi, da delovna in zdravstvena zakonodaja preprečuje in kaznuje tako mobing kot prisiljevanje v (stresno) delo, kadar zdravstvene okoliščine to odsvetujejo. Popravite me, če se motim.

Zdravstvene težave naj ugotovi zdravnik Premier je še dejal, da na področju zdravja in na prvem stolu pristojnega ministrstva potrebuje sodelavca, ki bo lahko takoj stopil na hitri vlak sprememb, ki jih uvaja vlada v tem pomembnem podsistemu, ki bo v dobri kondiciji in bo delal s polno paro, bo izjemno agilen in gibčen ter bo imel občutek za socialni dialog ter dialog nasploh. Pahor, ki od svojih ministrov pričakuje veliko odrekanja in delo od 12 do 16 ur na dan, pravi, da bi bil zelo zadovoljen, če bi Miklavčič želel ostati, če pa ima nekdo zdravstvene težave, potem mora kot premier znati presoditi, ali je sposoben izpolniti njegova pričakovanja. »Ko je imel zdaj vnovič, že tretjič težave, sem se odločil, da ga ne bom več prepričeval, naj ostane in da moram upoštevati to okoliščino," je povedal Pahor.

Kdo je v dobri kondiciji in kdo lahko dela s polno paro, kdo je agilen in izjemno gibčen, bi gotovo lahko razkril strokovni pregled specialista medicine dela – natanko tak zdravniški pregled, ki ga vsakdo od nas opravi, ko nastopi na novo delovno mesto in ga mora, glede na zahtevnost, tveganost in zdravstveno izpostavljenost tega delovnega mesta, ponoviti v daljšem ali krajšem časovnem obdobju. In še dobro, da imamo takšne preglede, ki nam neredko razkrijejo težave, ki jih ne moremo (ali nočemo) prepoznati. Zakaj to ni uzakonjeno tudi za ministrska mesta?

Služba brez večjih formalnih pogojev za zasedbo Za domala vsa delovna mesta se ob razpisu navedejo točno določeni pogoji za zasedbo: izobrazba, dosedanje delovne izkušnje, posebni pogoji glede na specifičnost delovnega mesta. Pred samim nastopom pa še obvezen zdravniški pregled pri specialistu medicine dela. To pa ne velja za vse poklice: poslanci državnega zbora ne rabijo izpolniti prav nobenega pogoja razen tega, da jih izvolijo. Mar ne bi bilo tudi za njih in ne samo za nas volivce bolje, da jih pred nastopom poslanskega dela – ali morda še raje celo pred kandidaturo – pregledajo, če so zanj zdravstveno zmožni?