Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Ponedeljek,
17. 5. 2010,
13.58

Osveženo pred

10 years, 7 months

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 17. 5. 2010, 13.58

10 years, 7 months

Bomo ostali tudi pomorski narod?

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Zdi se, da kar veliko naših ljudi misli, da smo Slovenci že od nekdaj pomorski narod s svojim morjem. Figo smo!

Naši predniki so res živeli (in še živijo!) ob tržaški obali od Trsta do Nabrežine, a tisto žal nikdar ni bila "naša" obala, pripadala je neslovenskim rodbinam in državam (Beneški republiki, Habsburžanom, Avstro-Ogrski, Italiji). Slovenci smo svojo prvo lastno obalo dobili šele po letu 1945, prav tisto, ki jo imamo še danes, priborila pa nam jo je, resnici na ljubo, Titova vojska. Ta obala, od Trsta do Dragonje, do takrat ni bila slovenska. Koper, Izola in Piran so bila izrazito italijanska mesta, slovenska so postala šele po "etničnem čiščenju", ki smo ga izvršili po odhodu Italijanov (ezulov). Slovenci smo do takrat naseljevali le zaledje teh mest, jih oskrbovali s kmetijskimi pridelki in hodili k njim na delo kot pristaniški težaki in služkinje. Niko Kavčič, živa legenda slovenskega bančništva, trdi – in to smo lahko pred kratkim prebrali tudi na tej spletni strani –, da smo Slovenci postali pomorski narod šele z ustanovitvijo pomorskega podjetja Splošna plovba Piran (1954); ustanovil ga je "ekonomski oddelek" Uprave državne varnosti (Udbe), ki ga je takrat vodil on. Kavčič se spominja, da so Hrvati že takrat močno nasprotovali tej slovenski ambiciji, najglasnejši in najbolj kritičen pa je bila mlad profesor iz Splita Davorin Rudolf – mednarodno priznani specialist za pomorsko pravo, ki je ves ta čas siva eminenca hrvaških nasprotovanj Sloveniji. Hrvate že ves čas hudo moti, da bi tudi mi (p)ostali pomorska nacija, in si na vse načine prizadevajo, da bi naše malo morje zaprli med njihove in italijanske obalne vode. Naših dobrih 40 kilometrov obale je preprosto prekratkih (na to nas je opozoril tudi nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton, čigar žena je zdaj ameriška zunanja ministrica), da bi nam omogočili lastni izhod v mednarodne vode. Tega bi si lahko pridobili edino s pogajanji, neposrednimi ali posredovanimi (mediacija), ker pa so ta očitno neuspešna, je edini način, ki nam ostaja, da odločitev prepustimo mednarodnemu arbitražnemu sodišču – v upanju, da bo razsodilo tudi v našo korist. V tem ima Borut Pahor s svojim kompromisom bolj prav kot njegovi nasprotniki, ki mu sicer ostro nasprotujejo, ne ponujajo pa nobene resne alternative. (Tudi ko so bili na oblasti in bi jo lahko, je niso.) Obeti, ki jih ponuja arbitražni sporazum, seveda niso idealni, so pa realni. Alternativa so neurejeni odnosi s sosednjo državo, ki ima morja čez glavo, a nam ga ne bo prostovoljno prepustila niti kvadratni centimeter. Vojaško je k temu ne moremo prisiliti, mednarodna arbitraža pa nam lahko dosodi času primerno pravico izhoda (prehoda, "dimnika", "služnostne poti" …) iz naših obalnih do mednarodnih voda. Gre za to, da se ne pustimo ponižati v nekdanje priobalno ljudstvo, ostati moramo, kar smo že od zmage v drugi svetovni vojni – tudi pomorski narod z lastnim ladjevjem in s svetovno znano luko Koper!

Ne spreglejte