Bajsa, takoj shujšaj!

Resničnostni šovi so že sami po sebi zanimiv fenomen, dialogi, ki nastanejo v njih, pa včasih pljusknejo tudi čez krog njihovih oboževalcev. V šovu Gostilna išče šefa je bil tak denimo monolog Mojce o telesnih značilnostih sotekmovalke Martine. Tako je izjavila: "Pa s tisto ritjo debelo, ej, saj sploh ne moreš zraven priti." In sprožila val zgražanja. Da kako si lahko dovoli, da na tak način komentira sotekmovalko. Da je žaljiva, da je neotesana, da je naravnost barbarska. Gledalci so jo takoj izločili, pozneje pa se je začela opravičevati, da s pripombo ni mislila nič žaljivega in da je bila vzeta iz konteksta.

Vsi gotovo ne bodo shujšali Toda – dala nam je misliti. V Sloveniji je bilo po podatkih evropskega statističnega urada Eurostata zelo debelih, se pravi takih z indeksom telesne mase nad trideset, 16,3 odstotka žensk oziroma 17,3 odstotka moških, starejših od 18 let. In vsi med njimi gotovo ne bodo shujšali. Torej bodo debeli v naši družbi vedno obstajali. Kakšen odnos pa imamo do njih? V katero kategorijo telesnih značilnosti spada debelost? Med take, do katerih smo v javnem izražanju politično korektni, ali med take, o katerih lahko neobremenjeno povemo svoje mnenje? Je torej debelost v isti kategoriji kot invalidnost ali spada v kategorijo barve las? Ali lahko nekomu v javnosti rečemo, da je debel?

Vprašanja so se na prvi pogled zdela lahka. Toda izkazalo se je, da je odnos do debelosti veliko bolj zapleten, kot se zdi. Kot prvo nikakor ne bi mogli trditi, da je debelost v medijih tabu. Nasprotno – vse polno je je. Toda vedno je v povezavi s hujšanjem, v povezavi z zdravstvenimi težavami, nikoli le kot telesna značilnost.

V medijih še vedno debeli Pa smo najprej raziskali jezikovno večplastnost težave. "Da je pri govoru in pisanju o debelosti in označevanju oseb kot debelih na delu posebna previdnost, je gotovo res. O tem priča precejšnja množica od rahlo do zelo žaljivih sinonimnih izrazov za debele osebe – debelajs, debelinko, debelko, debeluh, debeluhar, debeluharica, bajs, bajsa in podobno. Hkrati pa se pojavlja kopica olepševalnih izrazov za take osebe, od čezmerne telesne teže, okrogel, močan in podobno," je razmišljanje začel jezikoslovec Marko Stabej. Po njegovem mnenju ni opaziti, da bi v medijih prevladovala politična korektnost v zvezi z debelostjo in debelimi, saj se glede na referenčni korpus besedil veliko večkrat pojavljata izraza debel in debelost kot pa čezmerna telesna teža.

Čeprav se debel ne nanaša vedno na človeka, ampak denimo lahko tudi na laž. Izraza tudi nista čisti sopomenki. Vsaj iz zdravstvenega vidika je tako, da bi morali, preden nekoga označimo za debelega ali samo s čezmerno telesno težo, vedeti, kakšen indeks telesne mase ima v resnici. "Podatki vendarle jasno kažejo tudi na zvezno letno povečevanje rabe alternativnih poimenovanj v zadnjem desetletju," meni Stabej.

Pridevnik debel pa ima brez dvoma negativno konotacijo. "Moj občutek mi pravi, da zlasti neposrednemu sogovorcu človek ne bi mogel nežaljivo reči, da je debel, pa tudi pri vljudnejšem označevanju neprisotnih ljudi v pogovoru med ne ravno najbližjimi prijatelji gotovo pridejo prej prav evfemizmi kot neposredna oznaka," se zdi Marku Stabeju.

Brez tolerance, do obisti žaljivi Prav nasprotno pa meni psihoterapevtka Mojca Stonič, ki s terapijami pomaga tudi pri hujšanju, in pravi, da je treba biti neposreden: "V zadnjih nekaj letih je bilo pri meni blizu sto ljudi s tovrstno težavo, in opažam, da je odnos Slovencev do debelih ljudi zavidljivo prizanesljiv, če se poskušamo primerjati z drugimi državami. V bistvu imajo Slovenci mnenje o debelih ljudeh, da so revčki in si ne morejo pomagati, kar pa ni res, in taka prepričanja prej škodujejo, kot pa da bi šla v smeri pomoči in ozaveščanja."

Ljudem, ki iščejo pomoč pri njej, brezkompromisno pove, da so debeli. "V naši družbi je lepše in bolje sprejeto tarnanje, češ kako smo ubogi in kako ne moremo nič narediti, da bi bilo bolje. Večina ne želi ničesar spremeniti. Trdijo celo, da se v svoji koži počutijo odlično in ne bodo ničesar spreminjali," je še dodala Stoničeva. Kot se ji zdi, debeli ljudje tudi niso obremenjeni zaradi pritiskov družbe, ki gre v smeri vitkosti: "Zelo malo jih začne hujšati, ker bi želeli biti videti bolje, večina začne, ko je že ogroženo njihovo zdravje."

Žaljivi, predvsem do ljudi, ki nastopajo v javnosti To, da bi imeli Slovenci preveliko toleranco do debelih, je sicer dobra teza. Res je, da debele ljudi večinoma označujemo kot dobrovoljčke, kot zabavne ljudi, ki si znajo privoščiti življenje. Toda po drugi strani smo tudi žaljivi, predvsem do ljudi, ki nastopajo v javnosti. Denimo na forumih in tudi nekaterih spletnih medijih so se na veliko razpisali o političarki Tamari Vonta, državni sekretarki v kabinetu premierke. Zapisi, ki bi bili cenzurirani v vsakem mediju in nikoli izrečeni v osebni komunikaciji, so za vedno ostali zapisani na virtualnih mestih. Tam pač veljajo druga, anonimna pravila obnašanja.

Anonimno žaljenje pa je verjetno razlog, da ni veliko debelih ljudi, ki bi se upali izpostavljati v javnosti. Se spomnite kakšne močne estradnice ali estradnika? Nekaj jih je sicer nastopilo v resničnostnih šovih, recimo Ines v Kmetiji, ki je javno v tračarskih medijih razlagala, kako seksajo debelinke, in se na seniku fotografirala v rdečem negližeju. Pa Erika, ki je celo ujela ljubezen kmeta in je zdaj srečna mamica. Čeprav je zanimivo, da v obeh primerih anonimna javnost ni žalila, temveč je obe dekleti opisovala kot luštni in simpatični, da bi bilo pa za njuno zdravje bolje, da bi malo shujšali.

Diskriminacija ni zaznana Kako pa je z diskriminacijo zaradi debelosti? Medtem ko se v ZDA srečujejo z diskriminacijo na delovnem mestu zaradi debelosti, je pri nas menda to še drugače. Kar bi bodisi potrdilo tezo o toleranci bodisi o tem, da smo Slovenci v medosebni komunikaciji vljudni.

Alenka je 42-letna poslovna sekretarka v srednje velikem podjetju. Zase pravi, da je debela, kar se pozna po tem, da si oblek ne more kupovati v normalnih trgovinah, saj konfekcijskih številk, ki jih nosi, preprosto nimajo ali pa so na posebnih oddelkih z večjimi številkami: "Zaradi tega se mi zdi, da sem malo diskriminirana. Nikoli namreč ne morem nakupovati na razprodajah." Toda oblačiti se mora urejeno, konec koncev je ogledalo podjetja. "Sem tako kot hostesa," se zasmeji: "Toda še nikoli mi nihče v službi ni rekel, da sem debela. Zaradi svojega videza nikoli nisem imela težav v službi."

Na inšpektoratu za delo primera diskriminacije zaradi debelosti niso imeli Na inšpektoratu za delo so bili nad vprašanjem o diskriminaciji zaradi debelosti sprva začudeni, nato pa so pregledali primere zadnjih let in ugotovili, da primera diskriminacije zaradi debelosti niso imeli. Res pa je, da spremljajo le primere diskriminacije na splošno, ne pa znotraj okoliščin, ki so podlaga za diskriminacijo. Že na sploh pa je malo evidentiranih primerov kršenja delovne zakonodaje zaradi diskriminacije, saj je v praksi to težko dokazati, zato menijo, da "kršitve iz strahu pred morebitnimi posledicami prijave pogosto ostanejo neprijavljene in jih je zato verjetno precej več, kot jih je prijavljenih."

Inšpektorji diskriminacijo največkrat zaznajo pri iskalcih zaposlitve. Med poklice, ki striktno zahtevajo primerno telesno težo, spadajo stevardi in stevardese. In zakon dopušča različno obravnavanje, temelječe na kateri od osebnih okoliščin, če je to nujno zaradi narave dela. Letalo naj bi bila taka okoliščina. Nikjer pa ni navedeno, kaj bi še bila primerna telesna teža za stevardese. Na Adrii Airways so razložili, da to razumejo "predvsem v pomenu dobre psiho-fizične kondicije, ne glede na obliko postave ali težo".

Na letalu le trikrat dodatni sedeži Ko smo že pri letalskih prevoznikih. Mnogokrat se v medijih najdejo poročila o kakšnem "debeluhu", ki ni mogel leteti z letalom. Pri Adrii nimajo omejitve glede teže. Če je na letalu malo potnikov, močnejšim ljudem omogočijo več prostora, ponujajo pa tudi možnost nakupa dodatnega sedeža. "Samo nekajkrat se je zgodilo, da je ob nakupu vozovnice potnik sam povedal, da ima čezmerno težo in da v sedežih ekonomskega razreda težko sedi ali ne more sedeti. V enem primeru je zato potnik želel sedeti v poslovnem razredu, v dveh pa je potnik vzel dodatni sedež, ki pa ne zahteva plačila celotne vozovnice, ampak le voznino in takso za gorivo," so povedali pri našem letalskem prevozniku.

"Fejst" dedec proti bajsi Torej so do ljudi s čezmerno telesno težo več kot tolerantni. Še daleč pa smo od tega, da bi lahko brez viharja denimo predsednik države ali bog ne daj premierka postala oseba s čezmerno telesno težo. Takoj bi postali diskriminatorni. Pri moškem kandidatu debelosti verjetno sploh ne bi opazili in bi rekli, da je "fejst" dedec, ženska pa bi bila nemudoma bajsa, vroča žemlja forumov in zasebnih pogovorov, v javnosti pa bi se obzirno pretvarjali, da je manekenka.