Ali potrebujemo zakon o tem, da zakon mora veljati?

Kot državne inštitucije naj bi tudi občinska oblast domnevno bila leglo korupcije, nepotizma, klientelizma, nedelovanja pravne države, socialne in drugih nepravičnosti. Zato naj bi napovedane spremembe političnega sistema, ki jih je predlagal predsednik vlade, posegle tudi na področje lokalne samouprave. O tem smo se pogovarjali z dr. Ivanom Žagarjem, predsednikom Skupnosti občin Slovenije in županom občine Slovenska Bistrica, sicer pa vodjem slovenske delegacije v Odboru regij EU in nekdanjim ministrom za lokalno samoupravo.

Kakšno je vaše stališče glede predloga premierja o možnosti odpoklica župana, torej inštrumenta, ki je očitno tudi posledica zdajšnjih protestov po državi? Župani so izvoljeni na neposrednih volitvah in v povezavi s tem je treba iskati rešitve, kar zadeva direktni odpoklic. Sicer pa bi moral župan v tistem okolju, kjer ugotovi, da je izgubil zaupanje ljudi, resno razmisliti o svojem nadaljnjem delu oziroma odstopiti. Problem je v tem, da smo očitno zašli v zelo globoko moralno-etično krizo in krizo nedelovanja pravne države. Sicer pa rešitve glede odpoklica župana zakonodaja že zdaj omogoča: vlada namreč ima možnost parlamentu predlagati razrešitev posameznega župana, če gre za kršitve ali neizpolnjevanje ustavnih in zakonskih določil. Drugi mehanizem pa je prenehanje mandata, če je župan pravnomočno obsojen na več kot šest mesecev. Če bi na eni strani te norme delovale, na drugi pa pravna država, potem ne vidim potrebe po dodatnih inštrumentih za odpoklic. Se pa strinjam, in to smo tudi sami predlagali v Skupnosti občin Slovenije, glede na razmere, ki vladajo pri nas, da bi bilo smiselno razmisliti tudi o tem, da se najde neka rešitev za možnost odpoklica.

Torej z inštrumentom ljudske nezaupnice, ki je zdaj "v obtoku" na demonstracijah? Ja, vendar pa to mora biti neka rešitev, ki je povezana s sistemom izvolitve župana. Verjetno boste v vsakem okolju našli neko skupino, ki ni zadovoljna z delom župana. Če župani delajo odgovorno, morajo poseči na marsikatero področje, rešitve pa niso vedno všečne. Najbrž pa si ne moremo privoščiti, da bi vsak teden menjavali župane.

Kaj pa predlog o njegovi posredni izvolitvi, se pravi, da bi ga volil občinski svet? Kar se po svoje zdi nelogično v povezavi z inštrumentom odpoklica oziroma ljudske nezaupnice? In da bi župani lahko bili izvoljeni samo za dva mandata? Župani so trenutno izvoljeni neposredno z večino glasov občank in občanov, se pravi na enak način kot predsednik države, torej na najširšem referendumu.

Se pravi, da bi posredna izvolitev bila korak nazaj v smislu demokracije? To je potem popolnoma drugačen sistem. Potem bi se pa politika res lahko vpletala v bistveno večji meri. V prvem mandatu je morda za župana lahko nekdo izvoljen na podlagi prepričljive volilne kampanje, pa še to velja le za tistega, ki se je v določenem okolju že dokazal. V vseh naslednjih mandatih pa si izvoljen, če si svoje delo dobro in odgovorno opravil. Z omejevanjem števila mandatov pa bilo smiselno razmišljati tudi o drugačni dolžini mandata. Pri nas imamo štiriletni mandat, zunaj pa so običajno daljši.

Čeprav je začetek protestnega gibanja povezan z revoltom proti mariborskemu županu Francu Kanglerju, se je ta pozneje usmeril tudi na preostale župane in občinske oblasti v drugih mestih. Kako vi vidite in doživljate te proteste kot župan občine Slovenska Bistrica? Če gledam čisto lokalno skozi svoje delo, mislim, da svoje delo opravljam zelo odgovorno. Če pa bi ugotovil, da nimam več zaupanja ljudi, potem je normalno, da se umakneš. Sicer sploh ne moreš delovati.

Se pravi, če zdaj pogledamo primer Franca Kanglerja, bi vi že prej odstopili in ne bi čakali, da bi se protesti tako stopnjevali. Jaz nisem na njegovem mestu in to so njegove odločitve. Nekatere stvari so povezane z inštitucijami pravne države, ki bi morale nesporno opraviti svoje delo. Drugače pa je, ko govorimo o moralno-etičnem pristopu.

Franc Kangler naj bi odstopil kot župan, ne pa tudi kot državni svetnik. To se gotovo zdi, milo rečeno, moralno-etično sporno. Tudi zaradi dejstva, da je njegova izvolitev za državnega svetnika sprožila takšno ogorčenje med občani Maribora. Še enkrat poudarjam, gre za njegove osebne odločitve. Kar pa zadeva izvolitev, je ta vezana na delovanje občinskih svetov, zato je ta del odgovornosti tam deljen. Na splošno, kot sem že dejal, skozi vidik moralno-etičnih načel pa velja, da če nimaš podpore, je pač nimaš.

Omenili ste moralno-etične standarde. Dr. Peter Umek, poznavalec psihologije množic, govori o tako imenovanem šerifovanju županov, da si lahko dovolijo prav vse in da se ne zmenijo več za etična načela. Se strinjate z njegovo tezo? Če govorim v svojem imenu, si niti približno ne dovolim, da bi se me tako označilo, in ne morem pristati na tezo, da sem jaz tu komu kakšen "šerif". Izvoljen sem bil na občinskih volitvah in izvolitev mi daje številne naloge in odgovornosti. Z večino problemov se najprej srečujemo v občini. Dnevno se mi najavljajo številni ljudje, ki nimajo težav z našimi službami, ampak z državnimi inštitucijami, pa jim praktično ne moremo pomagati, pomoč pa pričakujejo. Zato sem zagovornik tega, da župan mora imeti mehanizme, da lahko izpolnjuje naloge, ki jih od njega ljudje pričakujejo, vendar tudi z vso odgovornostjo. V Sloveniji imamo več kot 200 županov in prepričan sem, da jih večina dela zelo odgovorno. Treba pa se je tudi zavedati, da se vsaj v nekaterih primerih občine srečujejo s številnimi težavami, kako nekatere stvari razreševati. Tudi v povezavi z javno-zasebnim partnerstvom, saj včasih občine tudi nimajo drugih možnosti. Kar zadeva zdajšnje demonstracije, jih razumem kot izražanje javne volje in marsikaj, kar tam ljudje povedo, je tudi absolutno prav. O tem bi morali zelo resno razmisliti, ampak ne samo župani. Govorimo o vseh ravneh države.

Če se osredotočimo na obtožbe in sporočila protestnikov, katera raven oblasti je lahko bolj dovzetna za ekscese in zlorabe, o katerih sporočajo protestniki: državna ali občinska raven oblasti? Kje je teh anomalij več? Kot nekdanji minister za lokalno samoupravo ste okusili delo na obeh ravneh. Težko je to tehtati, problemi pa so na obeh ravneh. Problem je v razmišljanju, ki ga imamo v Sloveniji, ki gre v popolnoma napačni smeri in je povezan z že omenjenimi moralnimi načeli. S slovensko delegacijo v Odboru regij EU se veliko srečujem s kolegi iz evropskih držav. Zanje so določene stvari nepojmljive in včasih človek kar zardi, ko se o tem pogovarja. Zunaj je ta odgovornost jasna, ve se, kdaj je treba odstopiti. Pri nas gre v veliki meri za problem pravne države, kar ne nazadnje tudi vsi priznavajo. Ali bomo zdaj naredili zakon, v katerem bomo zapisali člen, da zakon mora veljati?

Je pa paradoksalno, da so tako ostre puščice usmerjene proti županom po tem, ko je državni zbor sprejel zakon o nezdružljivosti županske in poslanske funkcije Gre za znano razpravo o županih in njihovi preveliki moči: na nas letijo očitki, da smo bili proti temu, da bi izgubili poslanski mandat skozi nezdružljivost obeh funkcij v parlamentu. Še danes trdim, da to ni bila prava rešitev. S to rešitvijo se je namreč država še bolj centralizirala in najbrž ni naključje, da zdaj vsi govorijo, da je več problemov v perifernih delih države, kot pa v samem središču.