Ali popušča disciplina?

Kako si drugače pojasniti, da je interpelacijo, pod katero sta se podpisali opozicijski demokratska in nacionalna stranka, podprlo le 23 od skupno 70 navzočih poslancev, 46 koalicijskih pa jih je bilo proti. Kje so torej bili preostali poslanci SDS in nacionalne stranke? Skupaj jih je na glasovanju manjkalo kar enajst. Če se podrobno poigramo s številko opozicijskih poslancev, ki so podprli interpelacijo, potem na osnovi pregleda glasovanja postane kristalno jasno, da je interpelacijo zoper šolskega ministra Igorja Lukšiča podprlo le dve tretjini poslancev SDS-a, tretjine njenih poslancev pa ob glasovanju preprosto ni bilo v dvorani. Zakaj ne in katerih poslancev na seji ni bilo, je pravo vprašanje za največjo opozicijsko stranko, še zlasti, ker je bilo že precej časa jasno, kdaj bo interpelacijsko odločanje o šolskem ministru.

Interpelacijo so podprli tudi le trije od petih poslancev nacionalne stranke, prvak Zmago Jelinčič Plemeniti, Bogdan Barovič in Silven Majhenič, manjkala sta dva poslanca, upravičeno Srečko Prijatelj.

V ljudski stranki, ki sicer ni prispevala podpisa pod interpelacijo zoper šolskega ministra – njen predsednik Radovan Žerjav je že pred časom za SiOL zatrdil, da ne bodo podprli interpelacije – pa sta jo od šestih poslancev podprla le nekdanji poslanec SDS Franc Pukšič in Gvido Kres. Kar štirih poslancev na seji ni bilo – tudi predsednika ne.

Ob tem se seveda kar samo po sebi ponudi vprašanje smiselnosti interpelacij. Razumljivo je, da so povsem legalno sredstvo opozicije, vprašanje pa je, ali so vedno tudi legitimne. In ne nazadnje je pri tem kar malce neresno, da ne rečem celo podcenjevalno, do poslanskih kolegov, da ob glasovanju o interpelaciji, kljub temu da je vnaprej jasno, da ne bo uspešna, v dvorani ob glasovanju le dve tretjini poslancev največje opozicijske stranke. Je popustila disciplina?