Ali Pizza Hut v Sloveniji lahko uspe?

Slovenija je ena velika pica Slovenija je v enaki, če ne celo večji meri kot dežela praženega krompirja tudi dežela pic. Nekoč jed revežev danes dnevno ponuja kulinarične užitke starim in mladim ob vseh delih dneva, ob vsaki priložnosti. Hitri pogled v telefonski imenik Slovenije pokaže, da je gostinskih obratov, ki so se v imenik vpisali pod nazivom picerija, 487.

Če dodamo še vse, ki v imenik niso vpisani, gostilne, ki so poimenovane drugače, a prav tako strežejo pice, in množico obcestnih kioskov s kosi pic, število najbrž naraste krepko čez tisoč. Številne od teh se lahko pohvalijo s krušno pečjo in izjemno raznolikostjo kombinacij sestavin in okusov, cenovno pa so pice najbrž eden najcenejših celostnih obrokov (v smislu količine kalorij/evro in tega, kako sit je človek po tem obroku).

Kako si Pizza Hut predstavlja vstop na tako zasičen in razvit trg s picami?

Velikost je pomembna Medtem ko Slovencem znane picerije primarno delujejo na principu dveh velikosti (mala ali velika z več opisanimi vrstami na meniju), gre pri Pizza Hutu za malce bolj modularen pristop. Lačen gost izbere osnovo, nadev, dodatke ipd. in si sestavi nekakšno pico po svojem okusu.

A razlike se ne končajo pri naročanju. Odvisno od trga Pizza Hut pozna dve ali tri velikosti pic, katerih premer sega od 22 do 35 centimetrov. V običajnih picerijah so pice načeloma večje – mala ima v povprečju premer nekje okoli 31 centimetrov, velika pa lahko seže do 40 centimetrov. Velikost ne pomeni zgolj bolj sitega gosta, temveč – tudi s stališča picerije – tudi več sestavin. "Naše" pice bi morale biti zato dražje.

Ali to pomeni, da bo Pizza Hut ponujal cenejše pice?

"Mcdonaldizacija" pice Picerije v Ljubljani – teh je v le enokilometrskem radiju naše pisarne okoli 20 (v telefonskem imeniku pa pod nazivom picerija 86) – so med dražjimi v državi. A vseeno se cene velike pic gibljejo med sedmimi in osmimi evri, malih pa med šestimi in sedmimi. Kratek skok iz prestolnice lahko ceno skoraj prepolovi – v Črnomlju, na primer, morate za veliko pico odšteti dobrih pet evrov, za malo pa dobre štiri evre.

Medtem ko cenovna politika prihodnjega slovenskega Pizza Huta še ni znana, vzor iz tujine kaže, da pice gotovo ne bodo med cenejšimi. V Dubaju ali Londonu že osnovna velika pica hitro stane deset evrov ali več, z malce ustvarjalnosti pri dodatkih pa to lahko spravite do 15 evrov, kar je marsikje v Sloveniji že cena biftka s prilogo.

Primerjava s hamburgerjem Morda je primerjava med prihajajočimi franšiznimi picami še najbližje primerjavi McDonald'sovih hamburgerjev z bolj tradicionalnimi tovrstnimi izdelki, ki jih ponuja nešteto kioskov v Ljubljani (še posebej zato, ker je v igri za slovenski Pizza Hut oseba, ki nam je že pripeljala McDonald's).

BigMac na železniški postaji v Ljubljani stane 2,69 evra, čez cesto okrepčevalnica Ajda za 2,7 evra ponuja pleskavico, ki je večja po vseh dimenzijah ter vsebuje več mesa in zelenjave. Torej več hrane za enako vsoto denarja.

Pizza Hut v lovu za dobičkom Pizza Hut je v nasprotju z neštetimi družinskimi gostinskimi obrati globalna korporacija, katere primarni cilj je dobiček. V kontekstu gostinstva je picerija najbrž med bolj donosnimi. Ekonomija obsega pri nakupu sestavin in že v osnovi nizek strošek ključnih elementov (voda, kvas, moka …) pomenita, da tudi ob odštetih stroških najemnine, dela, kurjave in podobnega (ter priložnostnem nakazilu raznim inšpekcijam) ljubljanski piceriji od ene pice ostane precej.

Po besedah lastnika uspešne ljubljanske picerije, ki je želel ostati neimenovan, je celoten strošek ene pice pri njem 1,6 evra. Razlika gre v žep. Pizza Hut pri ekonomiji obsega najbrž dosega druge razsežnosti, pričakovana primerjalno višja cena pic pa je le dodaten razlog za profitni potencial.

Vstop "na pamet" ali premišljena poteza? Glede na začetni strošek, ki ga prinaša tovrstna franšiza, je težko verjeti, da gre za nepreračunan vstop na trg. Pizza Hut je navsezadnje globalno uspešna veriga. Personalizacija izdelka, nadzorovana kakovost in pričakovano enaka izkušnja so lastnosti, ki potrošniku vseeno nekaj pomenijo.

A največji izziv v Sloveniji je zelo razvita panoga. Zakaj bi ob vroči, hrustljavi, sočni in ogromni pici iz krušne peči sedel v nepristen lokal in si za enak (ali še višji) znesek privoščil (predpripravljen) generik iz vprašljivih sestavin?