Ali javni interes upraviči spogledovanje s spletno cenzuro?

Abecedni seznami zunanjih in zaposlenih sodelavcev Službe državne varnosti, naslednice nekdanje Udbe, ter seznam oseb, ki jih je ta nadzorovala, so se pojavili na spletnih straneh www.udba.net pred sedmimi leti in sprožili ogromno odzivov. Poleg razkritij, ki so za mnoge bila boleča ali presenetljiva, se je predvsem izpostavilo vprašanje varnosti evidenc in varovanja zasebnosti: kdo, kje, kdaj vse ravna z osebnimi podatki državljanov? Kaj je zasebno in kaj javno? Ali je večji interes varovanje podatkov posameznikov ali javni interes, ki bi se mu zadostilo ob takem razkritju?

Katera temeljna pravica naj prevlada? In predvsem to: kje je tista meja med tema dvema v osnovi nasprotujočima si interesoma? Trd oreh, ki ga je slovenska javnost nazadnje premlevala pri že znanih magnetogramih, s katerih bodo v kratkem vendarle sneli oznako zaupno, še malo prej pa pri tragično umrlem dr. Baričeviču. A kako država ravna takrat, ko se na spletu pojavijo vsebine, ki so po njenem sporne ali celo nezakonite?

Odločba po 11 dneh umaknjena Z utemeljitvijo, da so na strani udba.net objavljene vsebine, ki predstavljajo nezakonito obdelavo osebnih podatkov, je 17. aprila 2003 takratni glavni državni inšpektor za varstvo osebnih podatkov Jože Bogataj odredil prepoved dostopa do spletne strani. A kot že vsak petošolček ali celo kdo mlajši dobro ve, so takšne prepovedi nesmiselne, ker je s številnimi tehničnimi in zakonsko povsem dopustnimi možnostmi vendarle mogoče obiti take zaščite in priti do prepovedanih strani.

Enajst dni pozneje je to postalo jasno tudi odredbodajalcem, ki so odločbo razglasili za nično zaradi neizvršljivosti. Popolnega umika vsebine niso mogli doseči, ker so bili strežniki na Tajskem.

Politični trenutek Udbinih seznamov je očitno obledel, saj datoteke na naslovu www.cae-udba.net čakajo na radovedneže skorajda neopaženo menda že od marca. Strežniki so tokrat najbrž v Belgiji.

Vroče internetne strani z ukradenimi hrvaškimi evidencami So se pa te dni s podobnimi etičnimi, čeprav s povsem drugačnimi dilemami, srečali na Hrvaškem, kjer je nenadno in zagotovo nepooblaščeno na naslovu www.registarbranitelja.com zasvetil sicer nepopolen register veteranov hrvaške domovinske vojne.

Za zdaj še najbolj učinkovito orodje za preprečevanje dostopa do teh strani je prav interes javnosti: zaradi prevelikega števila dostopov je stran bolj kot ne za preostale v čakajoči vrsti nedostopna. Portal index.hr je včeraj objavil novico, da je registracija domene pretekla, a danes je te dni najbolj vroča spletna stran v hrvaščini vendarle videti celo manj obremenjena kot prejšnje dni.

Gluha ušesa Američanov za hrvaške zahteve Isti vir pa je včeraj poročal, da je organizacija CARNet, ki med drugim na Hrvaškem skrbi za reševanje internetnih incidentov, podobno kot pri nas za to skrbi Arnes, od skrbnika strežnikov v ZDA, kjer gostuje »registar branitelja«, zahteval umik vsebine z utemeljitvijo, da gre za ukradene in zaupne vsebine, katerih lastnik je Republika Hrvaška.

A še preden je prišel zahtevek iz Hrvaške, so v ameriškem podjetju odločno zavrnili sleherno sodelovanje s hrvaškimi oblastmi ali cenzuro strani, ki gostujejo na njihovih strežnikih. Po prejemu hrvaškega zahtevka so pri ameriškem spletnem gostitelju svoje stališče le še ponovili.

Obenem so dodali, da so celo države, kot sta Nemčija in Francija, imele podobne želje po umikanju vsebin, a da kot ameriški državljan ni dolžan sodelovati z oblastmi drugih držav.

Ko so si zakoni nasprotujoči Pri omejevanju dostopa do spletnih igralnic, ki nimajo koncesije za poslovanje v Sloveniji, sicer ne gre za ukradene vsebine, a je to vprašanje odprlo prav tako veliko dilemo: ali naj prevladuje interes urejenega in odgovornega igralništva, kot narekuje zakon o igrah na srečo (ZIS), ali neoviranih komunikacij, kot velevata ustava in zakon o elektronskem poslovanju?

Ministrstvo za finance je v informaciji za javnost zapisalo, da je učinkovito ukrepanje v primeru nedovoljenega prirejanja iger na srečo bistvenega pomena za zagotavljanje urejenega in nadzorovanega okolja in povsem v skladu s pravnim redom EU, ki sicer prepušča področje prirejanja iger na srečo nacionalnim ureditvam posameznih držav članic. Izhajajoč iz tega je Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo (UNPIS) po italijanskem vzoru nemudoma pristopil k izvajanju zakonsko predpisanega ukrepa in začel izdajati odločbe. Na te so se ponudniki pritožili, kar je, kot kaže, očitno zadržalo izvršitev.

V čakanju nadaljnjih pojasnil Ministrstvo za finance oz. UNPIS smo prosili za pojasnila, kako tolmačijo neskladje določil ZIS-a, ki se nanašajo na omejitev dostopa do spletnih strani kršiteljev, z zakonom o elektronskem poslovanju in ustavo, ter za komentar o pooblastilih, ki jih je UNPIS pridobil s tem zakonom in bi po mnenju strokovnjakov morala ostati le pri sodiščih. Prav tako smo jih vprašali, da nam pojasnijo v njihovem sporočilu zapisani italijanski vzor in da nas podučijo, kako imajo to problematiko rešeno v drugih državah EU.

Žal pa je vse, kar smo po nekajdnevnih poskusih uspeli dobiti, odgovor, da v že objavljenem sporočilu v tem trenutku, dokler postopki potekajo, nimajo kaj dodati.

Preberite tudi: