Ali bi postali nabiralec odpadne zelenjave?

Ljubljanska tržnica je ena najlepših, najbolj barvitih in najbolje založenih v regiji. O založenosti bi se sicer dalo še razpravljati, še posebej če se vrnemo nekaj desetletij nazaj, ko je bilo na tržnici res le domače, domače, domače, kar je trenutna najljubša paradigma trgovcev in potrošnikov. Res pa je tudi, da je bilo takrat domače od Triglava do Vardarja in so v ta koš spadali tudi kupi lubenic in makedonske paprike, srbskih marelic in bosanskih sliv.

Toda nekaj se na tržnici kljub vsemu ni spremenilo. Ob štirih, ko se uradno končna tržni dan, po prostranem trgu postopajo smetarji, čakajoč na zapoznele prodajalce, ki hitijo pospravljati in zelenjavo ter sadje zlagati v kombije. Med njimi pa kroži skupina ljudi, ki so med zadnjimi kupci skoraj neopazni – pobiralci odpadnega sadja in zelenjave. "Pobiralci sadja in zelenjave so bili od nekdaj, res pa je, da jih je v zadnjem času več kot prej. Kriza je naredila svoje," je dejal Geza Horvat, vodja sektorja tržnic pri Javnem podjetju Ljubljanska parkirišča in tržnice.

Verjetno so bili res že od nekdaj, le opazili jih nismo. Ali pa jih nismo hoteli opaziti, kajti pobiranje nečesa, ker je večini razumljeno kot odpadek, je bilo nekoč sramotno. Pa se tudi ti časi spreminjajo.

Med nabiralci je nekaj znanih ljubljanskih uličnih posebnežev. Gospa z vozičkom denimo, ki vse dneve kroži po mestu, popoldan pa na trgu pomaga pospravljati robo. Pa bosonogi kolesar, ki kot kakšna vrana stoji pred na pol pospravljenimi stojnicami ter sem in tja vzame kakšno glavo solate. Prav posebna je tudi gospa Helena, ki vsak dan večkrat pride na tržnico s kolesom. Nabira listno zelenjavo za svoje kokoši. Vsi prodajalci jo poznajo in nekateri ostanke hranijo prav zanjo. "Zelo veliko je bilo tudi romunskih beračev," je zatrdil prodajalec zelenjave: "Bili so kar malo vsiljivi, na vsak način so hoteli naprositi zelenjavo." Večina pobiralcev pa je neopaznih. Pomešajo se med zapoznelimi kupci, prav tako imajo v rokah vrečke in krožijo med stojnicami. Med njimi je tako na videz tudi nekaj takih, ki to počnejo iz nuje. A moja novinarska etika mi ni dovolila, da bi kalila dostojanstvo ženice, ki je počasi hodila po trgu in tu pobrala jabolko, tam spet košček solate in s svojo podobo izžarevala tisto brezizhodno revščino kot lik Umberta D. iz filma Vittoria De Sice.

Predsodki in peteršilj Večina jih pobira sadje in zelenjavo iz zabojčkov, ne s tal. Tudi prodajalci ju namenoma puščajo v škatlah, na točno določenih mestih, na neformalnih zbirališčih zavržene zelenjave in sadja. Nekateri sicer povedo, da to pustijo za zajce in kokoši, ampak v resnici jo pustijo za ljudi.

"Zelenjave je veliko, sadja je manj," mi je pred kakšnim mesecem zatrdila gospa srednjih let, medtem ko je vrečke polnila s peteršiljem: "Vidite, cel zabojček so ga pustili. Posušila ga bom in ga imela pozimi za čaj. To je dobro za ledvice." In res: v zabojčku je bilo dovolj šopkov peteršilja za zimsko zalogo. Zelenega, na pogled popolnoma svežega, niti uvel ni bil. "Ga boste malo?" je vprašala gospa.

In tedaj se v glavi pojavi predsodek. Ne glede na to, da ta zelenjava in sadje nista iz smetnjaka, temveč sta večinoma lepo zložena v zabojčke in puščena z namenom, da jih bo nekdo pobral, je v glavi slehernika vse, kar se ne prodaja ali ne zraste na vrtu, smet. Biološki odpadek, če smo strokovni. Čeprav, eden mojih najljubših spominov na otroštvo je, ko smo z mamo in bratom vsako popoldne čez na pol pospravljeno tržnico hodili domov in sem na tleh med stojnicami cvetličnega trga nabrala nekaj cvetov za "moja fantka" – Rudolfa Lunderja in Ivana Adamiča –, ki so ju leta 1908 prav tam med demonstracijami ustrelili nemški vojaki in imata spomenik na stebru ob stolnici. Navado sem ohranila še globoko v odrasli dobi in jo predala naprej potomcem. Brez zadrege, brez sramu. Pobiranje odpadnih cvetlic ni sramotno, pobiranje zelenjave pač.

Sedem 120-litrskih zabojnikov "Vsi najprej začnejo s cvetjem," se je zasmejalo mlajše dekle, ko sem mu razložila svojo zadrego. Tudi ona je začela tako. "Najprej so rože, potem pa solata," je bila prepričana, medtem ko je v gajbico z izplenom nalagala maline. Pobiranja sadja in zelenjave se največkrat loti v družbi drugih žensk, včasih pa sama. "Zberemo se tamle ob stojnicah in si izmenjamo nabrano. Tako vsaka vzame, kar potrebuje," je razložila. Sama zelenjavo in sadje nabira zato, ker se ji zdi, da gre preveč dobre hrane v smeti. "Pred nekaj tedni sem našla popolnoma dobre jajčevce, ki so imeli le nekaj pikic. Še dva tedna sem jih imela v hladilniku, preden sem jih porabila," je razložila.

Ja, tudi peteršilj je bil lep. Ali pa polovica buče. Pa brokoli, ki je čakal v zabojčku ob paradižniku. Če bi le prestopila mejo zadržkov … "Ko se boste odločili, s seboj prinesite veliko vrečo, ker je sadja in zelenjave res na pretek," me še opozori pretkana pobiralka.

Res je bioloških odpadkov na tržnici veliko. Po podatkih, ki so jih zbrali na Javnem podjetju Ljubljanska parkirišča in tržnice, je povprečno na dan sedem 120-litrskih zabojnikov za biološke odpadke, ob sobotah pa jih je še več. Seveda vse to ni sadje in zelenjava, sem spadajo tudi rože, pa vendar je logično, da se med temi odpadki najde tudi še uporabna hrana.

Freeganizem kot modna muha? Konec koncev je nabiranje odpadne hrane celo malo modno. Freeganizem je v tujini popularno protikapitalistično početje, ki zavrača logiko potrošništva in spodbuja idejo o varovanju okolja.

"Freeganizem vsaj primarno ne more biti modna muha, saj gre za protipotrošniško prakso, alternativno obliko prehranjevanja, ki ji ne sledijo večje množice ljudi. Freegani ne izhajajo le iz socialno ogroženih družbenih skupin, ampak gre za zavestno protipotrošniško držo," meni Anja Uršič iz Društva Ekologi brez meja. Tudi sama ima freegansko izkušnjo z ljubljanske tržnice: "S fantom sva šla lepo do posameznih trgovcev in jih povprašala, ali bodo kaj pustili tam oziroma odvrgli. In tako sva dobila kar nekaj popolnoma užitne zelenjave, ki po njihovem mnenju ni bila več primerna za prodajo."

Pri nas nabiranje hrane pred trgovinami ni mogoče, ker zakon določa, da morajo vse biološke odpadke oddati v kontejnerje, ti pa so večinoma pod ključem. "Edino če se dogovoriš s prodajalci, da ti ob zaprtju trgovine dajo zavrženo hrano, potem lahko kaj dobiš," je razložil pobiralec, ki ima svoje dobavitelje v nekaj manjših trgovinah po središču mesta. Toda razlog, da freeganstvo pri nas ne zaživi, ni le v tem. "Tudi v primeru, da bi bila hrana prosto dostopna v smetnjakih za trgovskim centrom ali gostinskim obratom, ta praksa najverjetneje ne bi množično zaživela predvsem zaradi predsodkov do hrane, ki se znajde v zabojnikih za smeti," meni Anja.

Kaznivo brskanje po odpadkih Ne glede na to se vsak dan druščina pobiralcev v natančno urejenem mikrokozmosu centralne tržnice pase po bioloških odpadkih trebuha Ljubljane. Za večino pa je centralna tržnica bolj ali manj edino mesto, kjer se lahko nabere zavržena užitna hrana. Največ robe je na voljo v petek in soboto, kar je logično, saj sta to največja tržna dneva. Presenetljivo veliko jo je ob ponedeljkih. Takrat se prodajalci znebijo vsega, kar je preživelo konec tedna. Poznavalci pravijo, da se kriza pozna tudi pri prodajalcih, ki robo prodajajo dalj časa, kot bi jo sicer, jo večkrat prelagajo iz avtomobila v skladišče, pa ponovno na pult, po šestkratnem prelaganju in skladiščenju denimo od petka do ponedeljka pa sta tudi najbolj trpežna zelenjava in sadje že za odmet. V ponedeljek je na voljo tudi veliko rož.

Bizarno pa je, da je uradno brskanje po posodah za zbiranje komunalnih odpadkov ali odnašanje odloženih komunalnih odpadkov v Ljubljani sankcionirano z 800 evri kazni. Na tržnici še nihče ni dobil kazni. In je verjetno tudi ne bo, ker tisti, ki so sprejeli sankcijo, sploh niso razmišljali o tem, da bi kdo pobiral biološke odpadke. Bolj so jih skrbele kraje papirja.

In še epilog mojega freeganstva. Po nekajtedenskem opazovanju pobiralcev predsodkov nisem premagala. Tako so minevali dnevi in dnevi, vsak dan sem bila ob štirih popoldan na tržnici, a dlje od nabranih nageljnov in vrtnic za moja bronasta fanta nisem prišla.

Nato pa sem zadnji dan popoldanskega obiska tržnice ponovno zagledala zabojček peteršilja, prav na istem mestu kot prvič. Spet je bil zelen, bohoten, če bi bil na polici supermarketa, bi ga brez razmišljanja kupila. Tam pa,mi je kliknilo v glavi. Pobrala sem nekaj šopkov in izgubila nabiralsko nedolžnost. Tako imam možnost, da postanem vsaj freeganka, če že nisem vegetarijanka.