Lili se na Djerbi zbuja brez stresa in gledanja na uro

Lili je na Djerbi spoznala moža Mohameda Jlidija in se tja tudi preselila.

"Vsak dan se zbudim s soncem, poleti in pozimi, nikoli ni megle, turobnega vremena. Dežuje zelo redko. Seveda tudi tu obstaja stres, ampak drugačne vrste," pojasnjuje Lili Pongrac, ki že sedem let živi na Djerbi v Tuniziji.

Sem gospa srednjih let, stara sem 55 let, delala sem v zanimivih branžah. Bila sem referent na izvoznem oddelku velikega podjetja, proizvajalca in izvoznika vin, kar me je predvsem naučilo, kako delati. Imela sem opravka s tujci, delo je moralo biti opravljeno na rok, sicer so posel zavrnili. Pogosto sem bila odsotna ob koncih tedna, saj smo tuje kupce morali animirati z raznimi izleti in večerjami. Tega sem se sčasoma naveličala in odprla svoje podjetje. Več kot deset let sem bila v trgovinski branži, uvažala sem tekstil iz Italije, imela svojo veleprodajo in maloprodajo, potem pa, ko so začela rasti trgovska središča, zame ni bilo več trga in sem se zaposlila, bila sem vodja večjih tekstilnih verig.

Najprej sta se ukvarjala z organizacijo izletov s konji in kamelami, nato sta dejavnosti zaradi gospodarske krize razširila.

Vztrajnost moškega na kočiji

Kot vsako leto sta se Lili in hčerka leta 2009 odpravili na dopust. Odločili sta se za Djerbo in ko sta tja prispeli, sta v hotelu najprej razpakirali prtljago in se odpravili raziskovat okolico. Lili opisuje prvi šok, saj so bili povsod konji, kamele … Prej namreč arabskih destinacij nista obiskovali, saj sta potovali zgolj po Evropi.

"Takoj ko sva zavili na ulico in iskali plažo, naju je ustavil moški na kočiji, ki ga od daleč niti nisem opazila. Bila sem presenečena, ker je znal veliko jezikov, ni pa znal angleško. Pokazal nama je pot do plaže in nama ponudil zastonj prevoz," prvo srečanje z zdajšnjim možem opisuje Lili.

Ker je bil moški zelo vztrajen, sta se na koncu odločili za nekaj aktivnosti iz njegove ponudbe in se tako z njegovo kočijo vsak dan odpravili na novo plažo. Pozneje sta se dogovorila za kavico po večerji in tako je naneslo, da so se dobivali vsak večer. Lili je obljubila, da se vrne. In se je – natanko čez pet tednov. Prvo leto se Lili še ni preselila na Djerbo, saj je imela v Sloveniji še službo, ko pa je bilo dela z apartmaji vse več, je bila selitev neizogibna.

"Sezona plavanja se začne aprila, maja in traja vse do novembra, lansko leto je bilo toplo in tisti manj občutljivi so se lahko kopali tudi decembra," pove LIli.

"Ljudje na otroku so zelo prijazni, preprosti in odprti, gostoljubni, vse bi dali na mizo, če si njihov gost, tudi če sami nimajo zase. Njihov odnos do tujcev je zelo pozitiven, veliko je domačinov, ki so šli delat v tujino in so si tam zaslužili tudi svojo pokojnino, ki jo zdaj uživajo. Zato večina od njih govori več jezikov, še posebej tisti, ki si svoj kruh služijo s turizmom. Njihov pogled na življenje je izredno preprost, takšni so tudi ljudje – nezahtevni. Nikoli ne ocenjujejo ljudi po videzu in njihovem oblačenju. Vsakega sprejmejo takega, kot je, se ne posmehujejo in žalijo."

"Trenutno je glede varnosti poskrbljeno, predvsem na vstopnih točkah in glavnih cestah na celini iz vseh smeri so barikade z oboroženimi policisti, predvsem je poostrena kontrola iz strani Libije in Alžirije na jugu. Na otok ne more nihče, ne da bi ga pregledali. Tudi na otoku so postavljene skupine policistov, počutim se zelo varno," pravi Lili.

Začelo se je z apartmaji in konji

"Pa sva začela, najprej sva naredila načrt, kaj in kje začeti, odločila sva se za apartmaje in naslednje leto se je gradnja že začela," pripoveduje Lili. Staro hišo so razširili in dvignili za eno nadstropje, po enem letu je bilo šest apartmajev pripravljenih na prve goste.  

V tistem obdobju sta imela tudi ranč in pogodbo s hotelom za jahanje in izlete s konji in kamelami. Imela sta 20 konjev in šest kamel. "Prvi dve leti sva pridno delala, jaz sem imela celo skupine hrvaških pilotov in stevardes, jih vozila na izlete v puščavo, na oglede mesečeve pokrajine, kraja, kjer so snemali Vojno zvezd (Star Wars), v oazo Sahare, kjer se čas ustavi – lepota narave sredi puščave je videti potoček, visoka drevesa, palme, jezero s termalno vodo, sicer majhno, vendar zdravilno …" pove Lili, ki je skupine na različne lokacije vodila večkrat tedensko.

Danes poleg številnih drugih dejavnosti Lili z možem oddaja tudi apartmaje.

Kakšni so gostje? Zanimivi! Le veliko manj jih je.

Najboljši gostje so po Lilijinih besedah Francozi, Belgijci, Švicarji. Angleži, Nemci in Italijani nekoliko manj, predvsem zaradi političnih razlogov. Številne agencije namreč ne sklepajo več pogodb s hoteli, na Djerbi pa je več kot 130 hotelov. Večino so že zaprli, ostali so samo veliki hoteli, hotelske verige, Lili tako ocenjuje, da so se kapacitete zmanjšale za 80 odstotkov.

"Še do lanskega leta je bilo stanje enako, imela sva le nekaj gostov, tudi Libijcev, pa domačinov Tunizijcev, ki so prišli na dopust ali najeli apartma zaradi narave dela. Veliko je takih, ki pridejo s severa iskat zaposlitev na Djerbo, vsi mislijo, da se tukaj cedita med in mleko. Nekoč je bilo tako, vendar žal ne več," trenutni položaj opisuje naša sogovornica.

Nekako sva preživela najhujšo krizo, vendar, če povem po pravici, ni bilo niti hrane za živali. Bilo je grozno, uničili so to prelepo deželo.

Lili pove, da domačini spoštujejo vsakega, zelo pa spoštujejo svoje starše, predvsem mamo, ki je za njih kraljica, in seveda svojo ženo.

Leta 2011 je bilo pravljice konec

Po letu 2011 se je za Lili, kot številne druge, začelo, kot pravi, peklensko obdobje, ki je trajalo skoraj pet let. Šele lansko leto je prineslo boljše rezultate, letošnje pa sploh obeta stabilizacijo turizma.

Zaradi razmer na trgu sta se morala odločiti za spremembo. Izbrala sta ovčjerejo in kozjerejo. Imata čez 50 glav drobnice in podmladek, ki ga prodajata, kadar so pogoji, prodajata tudi mleko. Lilijin dan se tako zdaj že nekaj let začenja in končuje z živalmi. Obdržala sta namreč tudi nekaj konjev.

Poletja na Djerbi so vroča, zima se začne nekje januarja oziroma februarja, takrat tudi dežuje, vendar samo dan, največ dva, sicer padavin ni. Zime so mile, vendar vetrovne.

"Seveda pa živali zahtevajo svoj red glede hrane in napajanja, stalno hodim kontrolirat v stajo, ali je vse v redu, da ni katera zbolela … Posledično je precej fizičnega dela, kar mi ustreza. Predvsem pa je to veselje, ko vidiš, kako so vse živali navezane na svojega lastnika, kako so vesele, ko se jim deli hrana," pove Lili, ki se ukvarja tudi s kokošmi in prodaja domača jajca.

Posebnosti otoka so predvsem te, da ima specifične klimatske pogoje, ni tako kot na celini, razlika se pozna predvsem v vetrovih in smeri, od kod prihaja veter. Najbolj ugodno je, kadar poleti piha iz Mediterana in pozimi iz Sahare ali z Arabskega polotoka.

Dela nikoli ne zmanjka

Niso pa živali edino, s čimer se ukvarjata Lili in Mohamed, imata namreč večjo parcelo z oljkami in na leto pridelata okoli 80 litrov hladno stisnjenega olja, ki je po Lilijinih besedah drugačnega, bolj močnega okusa, kot smo navajeni v Sloveniji. Je pa tudi delo z oljkami precej težavno, saj na Djerbi ni veliko vode: "Zgodilo se je, da vse leto ni bilo niti kaplje dežja in takrat nismo imeli niti ene olive na drevesu, čeprav sva drevesa zalivala. Na posestvu imamo 18 metrov globok vodnjak in za zalivanje vseh poljščin se uporablja ta voda." Letos sta na primer posadila paradižnike, kumare, lubenice, melone in še nekaj druge zelenjave, ki jo je treba zalivati vsak drugi dan, saj temperature dosegajo tudi do 45 stopinj Celzija.

Dela ne zmanjka, kar me veseli, tudi gibanja je precej, kar je zame zelo pomembno, saj mi službe, kjer se delo opravlja sede, ne ležijo.

Keramika na otoku je zanimiva in posebna. V Guelalli, kjer kopljejo glino in izdeluje glinene izdelke, je tudi muzej, ki prikazuje kraj skozi njihovo zgodovino življenja in pridelovanja olja, žita.

"Ni vse lepo. Bilo je težko. Zelo težko."

"V prvih letih je bilo zame zelo zelo težko. Nisem se mogla navaditi na spremembe – druga mentaliteta, drugo okolje, način življenja, razmišljanje, navade, kultura, vse to me je zelo obremenjevalo, navajena sem bila na drugačno življenje," o svojih začetkih pove Lili, ki ji je veliko težav povzročalo navajanje na dejstvo, da na Djerbi ne gre vse tako hitro kot v Sloveniji. "Tukaj ne poznajo ure, dogovoriš se npr., da prideš k nekomu, zasebno ali kot opravek v mestu, na občini, pri notarju, a ni pomembno, kdaj prideš," izpostavlja Lili.

Kar sem najbolj pogrešala ob prihodu, sta bila moja otroka, hčerka in sin. Saj prideta na obisk, vendar to ni to. Več let sem imela občutek krivde, ker sem šla, da sem ju pustila tam. Vsa ta vprašanja so me še dodatno obremenjevala. Zdaj smo se navadili, imamo elektronske račune, viber …

Lili se je v času bivanja na Djerbi naučila osnov arabščine, da lažje komunicira.

Kraj, kjer se dogovarjaš osebno, ne po telefonu

Življenje na Djerbi je po opisu naše sogovornice počasno, "dostikrat se moj mož raje odpelje do nekoga, kot pa da bi ga poklical, saj je tu pristop komuniciranja popolnoma drugačen. Če npr. želiš neko uslugo od koga ali izpeljati kakšen posel, telefon za take zadeve ne obstaja. Pri nas bi recimo poklicali, medtem ko gre tukaj vse še 'peš'. Najprej druženje v kavarni, po nekaj urah pa preideš k bistvu. Vse se dogaja zelo počasi, tudi na sodiščih, v vseh javnih ustanovah … Če kot primer izpostavim: povsod imajo po večini ročne evidence, na finančni upravi za plačilo takse vpisujejo vse ročno."

Po vaseh so dekleta pokrita, v mestih so pokrite morda le priseljenke, sicer so ženske zelo moderne in lepe, lepo naličene, veliko dajo na svoj videz. Dekleta so do poroke skoraj zaprta v hiši, če gredo ven, gredo v spremstvu domačih, same nikakor ne smejo po opravkih. Po poroki se to sicer spremeni, vendar večina žensk ostane doma, nikoli ne gredo v službo, v glavnem skrbijo za dom. Vse se pa želijo dobro omožiti, iščejo može, ki so dobro situirani, da jim omogočijo lagodno življenje. Po naravi so te ženske lene, brez delovnih navad, zato jih veliko domačinov ne mara in se raje poročijo z Evropejkami.

"Stres je drugačen. Skrbi te, kako boš nahranil živali."

Kot prvo skrb Lili izpostavlja skrb za živali: "Ritem življenja je tukaj res dosti počasnejši, stresa je precej manj, edina stvar, ki je naju skrbela, je bila, kako zaslužiti in nahraniti živali. Nekako nama je uspelo, nisva izgubila volje. Predvsem ima velike zasluge moj mož, ki nikoli ne bo obupal, vrgel puške v koruzo."

Lili govori o drugačnem stresu: o skrbi za preživetje in o skrbi, kako bosta z možem nahranila številne živali.

V primerjavi v Slovenijo je življenje res popolnoma drugačno, saj v Sloveniji nekako najdeš službo in delaš, Lili pa na Djerbi, če bi bila samska, kot tujka ne bi imela možnosti za preživetje, razen če bi mesečno dobivala rento ter se preživljala na ta način.

Sicer pa Lili pove, da na Djerbi živi kar nekaj Slovenk, tam imajo svoje hiše, večinoma so upokojene in uživajo življenje.