Iz Švice: 24-letna Maja je doktorska študentka, 26-letni Jan je kirurg

Maja Žarković in Jan Bidovec živita v Švici. Pravita, da včasih pogrešata lagoden tempo življenja v domovini, a vse ima svojo ceno.

Maja Žarković, 24 let

Po končanem študiju elektrotehnike v Ljubljani je odšla na magisterij na ETH Zürich, zdaj pa kot najmlajša študentka končuje prvi letnik doktorata na Univerzi v Baslu. Dela kot asistentka in raziskovalka na katedri za Javne finance ekonomske fakultete v Baslu. V Švici živi štiri leta, ker je Jan dobil službo v Bernu, se je iz Basla preselila v Bern, od koder se zdaj vsak dan z vlakom vozi v službo. 

Doktorski študij v Švici traja najmanj štiri leta, v tem času mora študent opraviti veliko izpitov iz različnih ekonomskih predmetov na doktorski ravni in napisati vsaj tri znanstvene članke. Maja se v doktorski disertaciji ukvarja z ekonomsko analizo Evropskega sistema za trgovanje z emisijami in s švicarsko agrarno politiko.

Maja govori šest tujih jezikov, zanimata jo politika in filozofija, v prostem času pa se ukvarja s športom in potuje.

Jan Bidovec, 26 let

Jan je lani končal študij medicine v Ljubljani. Trenutno je zaposlen v Inselspital Bern, univerzitetnem kliničnem centru v švicarski prestolnici, kjer opravlja delo kardiovaskularnega kirurga.

Jan je tudi športnik in član slovenske sabljaške reprezentance. Nekajkrat je osvojil državni naslov v meču, zdaj pa sabljanje trenira v Bernu. Zanimata ga tudi literatura in politika, predvsem so trenutno v ospredju ameriške predsedniške volitve.

Maja in Jan skupaj v Švici živita od letošnjega junija. Iz Slovenije … v Švico po znanje

Maja: V Zürich sem prišla po končanem študiju prve bolonjske stopnje na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Dobila sem mesto v prestižnem magistrskem programu Energy Science and Technology na ETH Zürich. Fokus programa je tako na dveh elektrotehniških predmetih kot tudi na ekonomiji in poslovnih vedah. V letu in pol, kolikor je trajal magistrski program, sem dobila asistentsko mesto pri treh različnih predmetih in profesorjih. Najdlje sem ostala in delala na katedri za energetsko ekonomijo, kjer sem tudi napisala magisterij.

Veselje, ko sta Maja in Jan dobila bivalno dovoljenje. Magistrski program je zajemal tudi polletno prakso v industriji, ki si jo mora vsak priskrbeti sam. Šestmesečno prakso sem opravila na oddelku tržnega planiranja in razvoja v podjetju Swissgrid, ki je švicarski sistemski operater električnega omrežja.

Najbolj me je veselilo akademsko delo, tudi med študenti sem bila dobro ocenjena kot asistentka, zato sem se prijavila na doktorski študij Univerze v Baslu z željo, da nekoč dobim profesuro. Jeseni 2015 sem postala najmlajša doktorandka na Ekonomski fakulteti v Baslu. Do danes sem še vedno edina slovenska doktorandka na tej fakulteti. Največ mojih kolegov prihaja iz sosednje Nemčije, nekaj je tudi kolegov iz bolj eksotičnih držav, kot so Iran, Indija, Avstralija.

Zakaj ravno Švica?

Maja: O tujini sem razmišljala že v času gimnazije, saj sem bila del programa mednarodne mature na gimnaziji Bežigrad. Veliko takratnih kolegov je svoj študij nadaljevalo v tujini. Verjela sem, da bom z elektrotehniško izobrazbo v Sloveniji brez težav imela lepo prihodnost.

Poklic inženirja elektrotehnike je bil v Sloveniji pregovorno zelo iskan. Po treh letih študija v Ljubljani sem ugotovila, da v Sloveniji ne bom imela dobrih možnosti za akademsko kariero, interdisciplinarni študij energetske ekonomije pa je bil v Ljubljani še v povojih (kot slišim, je tako tudi danes).

Priznati moram, da je na odločitev za tujino vplivalo tudi dejstvo, da so moji starši pred tridesetimi leti prišli v Slovenijo s trebuhom za kruhom. Moja mama je danes primarij anesteziologije in reanimatologije, oče pa uspešen inženir in poslovnež. Takrat je bila Slovenija še država priložnosti. Bilo je jasno: očitno je čas, da enako storim tudi jaz, če želim biti uspešna kot moji starši. Sploh v današnjem času, ko je iskanje dela v tujini neprimerno lažje kot včasih.

 
Ne bom lagala, prepričale so me tudi švicarske plače in študij na prestižni fakulteti v Zürichu. Na tej univerzi je študiralo mnogo Nobelovih nagrajencev, med njimi Albert Einstein, Wolfgang Pauli in Wilhelm Conrad Röntgen. O svoji odločitvi sem govorila tudi z nekaterimi profesorji z naše elektrotehniške fakultete, ki so mi dali veter v krila, da v tujini vsaj poskusim. Za to sem jim še danes hvaležna.

V prostem času potujeta, hodita na izlete, raziskujeta ... Jan: Preden sem spoznal Majo, sem o tujini razmišljal, a bolj kot o možnosti po končani specializaciji. Ko je bila Maja sprejeta na študij v Zürichu, sem se odločil, da se prijavim vsaj na izmenjavo, da bi ugotovil, kakšne so možnosti za zdravnike v Švici iz prve roke. Sprejet sem bil na izmenjavo v Univerzitetni bolnišnici v Zürichu in Kantonalni bolnišnici v Aarauu.

To je bil takrat velik dosežek, saj naša fakulteta ni imela sklenjenega Erasmus dogovora s temi ustanovami. Izkusil sem vsakodnevno vožnjo z vlakom, delo in življenje v Švici in si pridobil delovne izkušnje. Pozneje se je izkazalo, da so bile te izkušnje neprecenljive, če želiš v Švici dobiti specializacijo.

Svoje najboljše sabljaške rezultate sem dosegel prav med treniranjem v švicarskem klubu. Takrat sem na svetovnem tekmovanju dosegel 42. mesto. Sabljaški klub me je toplo sprejel, raven sabljanja pa je bila višja kot v Sloveniji. Klubov v Švici je bilo nešteto, na treninge pa je hodilo na desetine sabljačev naenkrat. Organizacija turnirjev in treningov je bila brezhibna. To me ne preseneča, saj najboljši sabljači prihajajo prav iz Švice, imajo tudi eno najboljših reprezentančnih ekip, ki trenutno nastopa na OI v Riu.

Dekle je po magisteriju dobilo tudi doktorat v Švici, jaz pa sem končal študij na medicinski fakulteti v Ljubljani. Specializacij za kardiokirurgijo v Ljubljani ni bilo razpisanih na jesenskem roku, zato sem se prijavil na nekaj razpisov v Švici. Iskreno povedano, nisem verjel, da se bo iz tega kaj izcimilo. Izkazalo se je, da sem ponudbo dobil iz Univerzitetne bolnišnice v Bernu, ki opravi največ srčnih operacij v Švici in je eden boljših kliničnih centrov v Evropi. Glede na to, da sva z Majo imela že daljše razmerje na daljavo in da bi v Sloveniji po pripravništvu ostal brezposeln, sem ponudbo sprejel. Junija 2016 sva z Majo začela skupno življenje v Švici.

Življenje v Švici v petih točkah:  

• dobre poslovne priložnosti
• mednarodna skupnost
• izjemna infrastruktura
• dolgi delovniki
• stabilno okolje

Sabljaštvo - Janov šport, ki ga je prej treniral v Sloveniji, zdaj pa v Švici. Delata veliko, o družini ne razmišljata. Zakaj?

Maja pove, da je akademsko delo v Švici izjemno tekmovalno, v pisarni pogosto ostane do osmih zvečer, da bi dokončala delo na projektih. To pomeni, da dela vsaj 12 ur dnevno. "O družini ne razmišljam, vrtec na mesec stane tudi do tri tisoč švicarskih frankov oziroma približno 2.800 evrov, kar pomeni, da ogromno žensk pavzira vsaj del svoje kariere, da bi vzgojile otroke," pojasnjuje Maja in dodaja, da če oba partnerja zaslužita dovolj, potem z otroki preživita bistveno manj časa kot na primer v Sloveniji, zato je načrtovanje družine v Švici dolgotrajen projekt.

Mladi zdravniki nimajo družabnega življenja

Tudi v Janovem delovnem okolju je podobno, saj, kot pravi, mladi zdravniki živijo v bolnišnicah, družabnega življenja pa vsaj v prvih letih skoraj nimajo. "Veliko več odgovornosti naložijo nate, saj pričakujejo, da kot tujec delaš neobičajno veliko, da bi lahko živel švicarske sanje," svoje življenje opisuje Jan, ki priznava, da so karierne priložnosti vrhunske, plačilo je zelo dobro, zdravniško delo pa izjemno cenjeno.

Jan še pove, da je delo brezhibno organizirano, mentorski program kakovosten, pričakujejo pa visoko stopnjo samostojnosti in neodvisnosti tudi od zdravnikov začetnikov. "Vržejo te v vodo, če se ne potopiš, si nagrajen," dodaja Jan, ki izpostavlja dejstvo, da zdravstvena varnost v Švici ni samoumevna. Razlog za to je prav organizacija zdravstvenega zavarovanja.

Švica ni le dežela čokolade

Pravita, da imata srečo, da sta spoznala ljudi, ki so vse streotipe o Švicarjih zavrgli. Čeprav mnogi ob izpostavljanju Švice najprej pomislijo na čokolado, gore in pašnike, polne krav, Maja in Jan povesta, da je Švica tudi dežela tolerance in zavidljive stopnje medkulturnega dialoga. Švicarji so skromni, preudarni in mirni ljudje: "Švicar, ki ima doktorat iz angleščine, bo zase rekel, da angleščino razume, ne pa obvlada. To je tipična švicarska lastnost, nikoli se ne bahajo, hvalijo s premoženjem ali močno zagovarjajo svojih osebnih stališč," dodajata.  

Je pa dejstvo, da so Švicarji ljudje, ki imajo stališče o vseh pomembnih temah, "so demokratični v pravem pomenu besede, izogibajo se konfrontacijam, so politično korektni, kar lahko včasih človeka zmede".

Zanimivo je tudi, da Švicarji ne uporabljajo presežnikov v vsakdanjem besednjaku, torej ničesar preveč niti ne hvalijo niti ne kritizirajo. Maja in Jan pravita, da se zato v taki okolici ne počutita ogrožena, je "pa res, da moraš za pohvalo na delovnem mestu razviti dolgotrajen in brezhiben poslovni odnos". Švicarji si sicer vzamejo čas pri vseh postopkih, so zelo natančni in ne marajo, da kdorkoli v kakršnemkoli položaju nanje pritiska. So izjemni ljubitelji tenisa, sabljanja in nogometa, skratka vseh športov, v katerih kraljujejo.  

Švicarji ne razglabljajo o notranjepolitičnih dogodkih, tudi o mednarodni politiki so bolj zadržani. O političnih škandalih skoraj ni slišati, ljudje pa svojo volilno pravico cenijo in jemljejo resno. Nekaj dni pred referendumom po pošti prejmejo ogromno kuverto, ki vsebuje vse argumente za in proti, najini švicarski prijatelji si takrat vzamejo čas, da gradivo preučijo in se informirano odločijo.

Za zdaj o družini ne razmišljata, saj si je ne moreta privoščiti. Maja in Jan ugotavljata, da je stereotip o sterilnosti švicarskega naroda, da so Švicarji ljudje, ki so rezervirani in si ne pustijo blizu, absolutno napačen. Veliko jim pomeni družina, radi povabijo domov na fondi in kozarec vina, ali pa organizirajo piknik ob reki in radi imajo družabne igre. Njihov smisel za humor je simpatičen, šale niso vulgarne, ob večerjah pa pogosto teče beseda o tekočih družbenih temah.

Vsi poklici so enako cenjeni

"Navdušuje naju dejstvo, da so v Švici prav vsi poklici cenjeni. Najini prijatelji, ki že imajo otroke, se ne obremenjujejo s tem, ali bo sin želel postati avtomehanik ali frizer. V Švici ne obstaja lov na visoko izobrazbo. Vsem je jasno, da družba ne more temeljiti le na ekonomistih, pravnikih in zdravnikih. Otroci, ki se usmerijo v strokovno izobrazbo, ne veljajo za črne ovce v družini," še izpostavita Maja in Jan.

"Veliko švicarskih prijateljev je na najino pobudo tudi obiskalo Slovenijo, nad katero so bili zelo navdušeni. Ko jim poveva, da so naši politiki govorili, da bomo nekoč druga Švica, se le po 'švicarsko' nasmehnejo in si mislijo svoje." Le kaj si res mislijo?