Četrtek,
20. 11. 2014,
14.40

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Četrtek, 20. 11. 2014, 14.40

8 let, 8 mesecev

Žiga Turk: Nimam sposobnosti, da bi bil lahko politik (video)

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Po letu in pol medijske 'abstinence' smo se pogovarjali z nekdanjim ministrom Žigo Turkom. Iskali smo odgovor na vprašanje, ali na desnici nastaja nova stranka in ali je sam kje blizu.

Žiga Turk je pionir računalništva v Sloveniji. Leta 1984 je s skupino podobno mislečih ustanovil računalniško revijo Moj mikro in postal njen prvi urednik. Tri leta pozneje se je odločil za akademsko pot, leta 2007 pa za aktivno politiko. V prvi vladi Janeza Janše je bil minister za razvoj in reforme, v drugem 'pomladnem' mandatu, ki je trajal le dobro leto, je imel zaradi združevanja resorjev roko nad štirimi ministrstvi. Takrat se ga je prijelo poimenovanje 'superminister'. Nekaj tednov po tistem, ko je marca lani padla Janševa vlada, je Turk izstopil iz vseh organov SDS. Vrnil se je k profesuri na ljubljanski gradbeni fakulteti. Kot spremljevalca in kritika družbenega dogajanja ga lahko srečate na Twitterju in blogu, ki ga piše po navdihu. Z njim smo se pogovarjali pred sobotnim sestankom SDS, ki ga nekateri imenujejo klavzura stranke. Turk je za medije spregovoril prvič po letu in pol.

Gospod Turk, leto in pol je, odkar niste več v politiki. Ste pa zato njen ocenjevalec, kritični opazovalec, ki spremlja stvar z distance. Vladi Mira Cerarja se nekako ne uspe postaviti na noge. So bila pričakovanja ljudi previsoka? Težko bi rekel, da so bila pričakovanja previsoka, saj je moj občutek, da ljudje skorajda niso imeli pričakovanj. Tudi nizka volilna udeležba kaže, da z nekimi silnimi pričakovanji in ambicijami država na volitve ni šla. Morda je to narobe. Ljudje bi morali zahtevati državo nazaj, od politike pa zahtevati, da opravi svoje delo.

Kdo se danes v Sloveniji odloči za vstop v politiko, kakšni ljudje so to? Nekako kaže, da to ni ravno področje, ki bi privabljalo najsposobnejše. Krivda za to je po mojem mnenju v političnem sistemu oziroma v tem, da naš politični trg ne deluje.

V kakšnem smislu? Predstavljajte si, da kupujete avto. Čez dva meseca je pokvarjen. Ko kupite drugi avto, pa tretjega, se z obema zgodi enako. Vprašamo se, kdo je za to kriv. Nekdo bi rekel, da je kriv kupec, ker je izbiral slabe avtomobile. Nekdo drug bi proizvajalcem avtomobilov zakonsko zapovedal, naj proizvajajo boljše avtomobile. V bistvu pa je nekaj narobe na avtomobilskem trgu, da tako slabe avtomobile kupuje toliko ljudi.

Lahko naredimo analogijo s političnim trgom – s to razliko, da je življenjska doba politične stranke sto let, avtomobila pa deset let – in ugotovimo, da je verjetno s političnim trgom nekaj narobe. In zakaj z avtomobilskim trgom ni nič narobe? Ker je na njem poštena tekma, za katero skrbijo proizvajalci, ker se jim to obrestuje. Nekaj je samoregulacije, nekaj pa je regulatorjev, ki skrbijo za pošteno tekmo. Verjetno največja rezerva Slovenije je, da regulatorji političnega trga začnejo bolje opravljati svoje delo. Ne kot navijači, ampak kot regulatorji. Najmočnejši regulator političnega trga pa ste mediji.

Vidimo lahko, da ni malo takšnih, ki povabilo v politiko zavrnejo. Kdo pa potem sprejme klic v politiko, kakšni so motivi ljudi, ki vstopijo v politično areno? Motivi so verjetno različni. Prepričan sem, da je v vladi Mira Cerarja, vključno z njim, nekaj ljudi zato, ker si iskreno želijo za to državo nekaj narediti. In jih je nekaj, katerih cilj je visoka politična funkcija, kar je največ, kar lahko dosežejo v življenju. Težava je po mojem mnenju v razmerju med prvimi in drugimi, razmerje je preveč v korist drugih. Je pa nekaj dobrih imen, ki so vzbujala upanje. Dušan Mramor je šel v vlado zaradi zaskrbljenosti nad dolgoročnim stanjem financ v Sloveniji. Violeta Bulc je bila dobra izbira za resor kohezije. Petra Gašperšiča se spominjam kot dobrega strokovnjaka.

Imate torej izkušnje s politiko, z ministrovanjem. Kako danes gledate na to? Ste zadovoljni, da ste stopili na pot politike? Imam mešane občutke. Ne morem trditi, da sem bil uspešen politik. Iz politike sem se umaknil tudi zato, ker stvari niso šle v želene smeri. Ugotovil sem, da sposobnosti za politiko – predvsem za prerivanje, komolčenje, uveljavljanje svoje volje, za reči eno in narediti drugo … – nimam. Tega ne znam. Vsekakor je izlet v politiko škodil akademski karieri. Ravno danes sem premišljeval, kdaj sem nazadnje resno programiral. To je bilo pred sedmimi leti. Čeprav akademsko delam naprej, sem ta organski stik s tehnologijo vmes izgubil.

Po drugi strani pa je bila to vendarle dobra izkušnja. Kot inženirji se prepogosto zelo ozko usmerjamo v svoje tehnične rešitve. Pozabljamo, kako širok vpliv ima to na družbo, na državo kot celoto. Tega se zdaj bolj zavedam in to poskušam dopovedati študentom.

Rekli ste, da se ne znate komolčiti. Bi bilo to drugače v kakšni drugi vladi, ne v Janševi, ki velja za avtoritativnega voditelja? Ne. Politika je poklic kot vsak drug, za katerega je treba imeti določene izkušnje in določene sposobnosti. Mogoče znam sam stvari dobro analizirati, programirati, razmišljati o politikah, o rešitvah. Mogoče pa mi ne gre tako dobro uveljavljanje in izvajanje politik.

Če primerjamo vlado Janeza Janše in vse druge vlade, ko je bil Janša premier, nismo bili priča koalicijskim razprtijam. Zakaj je pod Janšo vlada, vsaj navzven, delovala enotno? Janez Janša je vsekakor primer človeka, ki je zelo sposoben politik, ki zna voditi, ki ima avtoriteto, ki ni vezana le na funkcijo, ampak tudi na znanje, na vloženo delo. Na sejah vlade je o določeni točki včasih vedel več od pristojnega ministra.

Je Janša dopuščal drugačno razmišljanje, drugo mnenje, ali se je bilo treba z njim strinjati? Jaz sem imel vedno svoje mnenje in sem ga vedno tudi povedal.

Aprila lani ste izstopili iz organov stranke SDS. Ste še član stranke? Izstopil sem iz vseh organov, teles, od povsod, kjer je možnost vplivati na strankino politiko, in od povsod, kjer je odgovornost za strankino politiko. Nisem pa izstopil iz stranke.

Kakšen odnos imata danes z Janšo? Sta se po vašem izstopu iz organov velikokrat srečala? Ne vem, če sva se kdaj.

Postavili vam bomo vprašanje, ki ga od novinarjev v zadnjem času slišijo predvsem politiki. Je Janez Janša politični zapornik ali politik v zaporu? Definicija Sveta Evrope je tukaj zelo jasna, pravi pa takole: če je politik v zaporu, kar je posledica procesa, ki ni bil pošten, potem gre za političnega zapornika. V Sloveniji boste našli ogromno pravnikov, tudi z levice, recimo Matevža Krivica, ki bodo argumentirano trdili, da proces Patria ni bil pošten. Iz tega izhaja, da je Janez Janša politični zapornik.

Na svojem blogu Čas-opis objavljate zapise in razmišljanja o temah, ki zadevajo aktualni čas in družbo. Eno od vaših razmišljanj gre v smeri, da del levice družbo in njene odnose vidi kot družino. S tem se ne strinjate, kot se ne strinjate s tem, da smo v krizi vrednot in morale. Miro Cerar je ravno z besedami "v družbo bomo vrnili moralo in vrednote" dobil volitve. Zakaj Cerar govori o težavi, ki je ni? Pisal sem o tem, da vrednot in načinov obnašanja, ki veljajo znotraj družine, ne gre posploševati na družbo kot celoto. Z ženo doma ste drugačni, kot ste z gospodično in gospo, ki obstaja nekje v Sloveniji. Do svojih otrok ste drugačni kot do tujih. Kar sem želel povedati v tem zapisu, je, da ni nujno, da se vlada, politika ukvarja z moralo, z moralno vzgojo državljanov. Da je kriza etična in moralna, se namreč ne strinjam. Prepričan sem, da je občutek za prav, za dobro v ljudeh ostal. Ni pa v družbi mehanizmov in kontrole, ki bi v kali zatrli nepošteno oziroma nezakonito obnašanje in nagrajevali tiste, ki zmagujejo v pošteni tekmi. Treba je popraviti sistem, ne spreminjati ljudi.

Kdaj v preteklosti je po vašem mnenju Slovenija zamudila svojo priložnost? Po volitvah leta 2008. Takrat je bila SDS najbolj sredinska in takrat je dobila tudi največ glasov. Žal pa ji to ni prineslo zmage. Vseeno pa je bila priložnost za veliko koalicijo. Če bi Pahor in Janša takrat ustvarila veliko koalicijo, bi bilo danes, to vam jamčim, vse drugače. Ko glavne politične sile stopijo skupaj, gredo spremembe in reforme v državi lažje naprej.

Po drugi strani se sprosti tudi napetost v družbi. Kaj bi bila boljša podlaga za naslednjih dvajset, trideset let poštene tekme med poloma kot to, da sta levica in desnica skupaj potegnili državo iz krize. Ostajam prepričan, da moramo v Sloveniji najti način, da spravimo skupaj veliko koalicijo, ki bi potegnila voz iz blata. Za to danes ni dobrih možnosti. SDS je nekje na robu, preostanek desnice se išče, Cerar pa je po volitvah zamudil priložnost, da bi bil vključujoč.

Pa bi bila takšna velika koalicija v slovenski družbi, ki je tako rekoč ves čas pod visoko napetostjo, sploh mogoča? Mogoče bi bilo, če bi bila politična volja. Pahorju takrat ni uspelo preseči kominternske solidarnosti. Mene bolj kot napetost ta hip skrbijo malodušje, brezup, nekakšen splošen pesimizem. Čakanje, kaj se bo še zgodilo, da nam bo še slabše. Kje nam bodo vzeli še kak dohodek, kdo bo še izgubil službo. Te stvari se vlečejo bistveno predolgo. Tudi če bodo sledili ukrepi, bi moralo biti zelo jasno, da je s tem potem stvar končana in da je vse, kar ostane, luč na koncu predora. Zdaj pa v krču čakamo naslednjo slabo novico.

Če se navežemo na sindikate, ki so v zadnjih dneh spet v ospredju. Čeprav je bilo okoli tega vedno veliko hrupa, se je z njimi o odprtih vprašanjih ponavadi prej uspelo dogovoriti desnim kot pa levim vladam. Zakaj? To je zato, ker smo vedeli, da niso naši prijatelji. Vedeli smo, da včasih ne zagovarjajo samo sindikalnih pravic delavcev, svojih članov, ampak poskušajo delati tudi politično škodo. Prav zdaj imate primere, ko so nekateri sindikalni voditelji strankarsko polno angažirani v Združeni levici. Zato smo do pogajanj pristopali precej bolj vestno.

Na levici je mogoče nekaj tega vtisa, "češ, saj to so naši, bomo že nekako". Je pa treba samokritično reči, da kakšnih zelo globokih reform v tej državi ni uspelo izpeljati pravzaprav nikomur. Odkar smo se vključili v EU in prevzeli evro, smo nehali izboljševati, reformirati državo in ustvarjati boljše pogoje za podjetnike, da bi lahko rasli, zaposlovali. Dokler je bila nad nami zunanja prisila, se je še nekaj dogajalo, od takrat naprej pa se je spremenilo zelo zelo malo.

V zadnjem času se spet veliko govori o socialnem konfliktu. Sindikati javnega sektorja so pred dnevi že izvedli eno stavko, zaradi napovedi znižanja plač v javnem sektorju za začetek decembra napovedujejo velik protestni shod. Kako globoko se lahko razmahne socialni konflikt in kaj lahko to pomeni? Škoda, da nam ni bilo dano, da bi druga Janševa vlada stvari uredila. Od takrat smo izgubili dobri dve leti. Težave so iste. Predlogi rešitev so podobni. Čas teče. In čas stane. Prej ko bi reagirali, manj bi bilo boleče. Rezerve v javnem sektorju so, to bodo sindikati že morali priznati, pot iz krize pa je gospodarska rast in ne varčevanje. Varčevanje ni pot iz krize, je le prilagoditev stroškov krizi.

Rekli ste, da so močni ustvarjalci družbenega vzdušja mediji. Nekateri mediji pogosto pišejo o tem, da je pri nas vse narobe, naslovi so kdaj prav apokaliptični. Bojim se, da ne neutemeljeno. Vse je odvisno od tega, kako nastopa vlada. Ko se vlada zamenja, bi moral biti čas za optimizem, za besede "smo novi, sveži, vemo, kako, malo bo treba še potrpeti, potem pa se bodo stvari uredile". Entuziazma, optimizma in zagnanosti ni videti. Kot da niti ministri ne verjamejo, da zmorejo. Nihče pa se ne želi pridružiti ekipi, ki izgublja. Če bi verjeli v vlado, bi ljudje v vrsti stali, da bi postali del te zgodbe o uspehu kot gospodarski minister. To je škoda.

Ravno okoli tega se zadnje čase vrti kar precej ugibanj. Zadnjič ste na svojem blogu v šaljivem tonu pisali o šestih strankah na desnici, pa o tem, kdo je sedmi človek. Se rojeva nova stranka, ste kje zraven? Tisti sedmi človek je seveda del šale. Ko si enkrat v politiki, je verjetno podobno, kot če si v športu. Nekaj časa igraš, pozneje pa še vedno hodiš na vse tekme. Z mnogo ljudmi se pogovarjamo, si dopisujemo, gremo kdaj na kakšno kavo, ampak to ne pomeni, da delamo stranke. V Sloveniji, če smo čisto odkriti, bi težko rekli, da imamo strankarsko demokracijo. Ker so stranke finančno in kadrovsko šibke in ker tako preprosto nastajajo nove.

Ali ni ravno to, da lahko nastane nova stranka in gre hitro na politični trg, dokaz strankarske demokracije? Saj bo trg pokazal, koliko je stranka vredna. Vstop na trg je zelo preprost, ampak na koncu potrošnik od tega nima nič. Smisel politične tekme je verjetno v tem, da imajo državljani čim boljšo državo, čim boljše in čim cenejše storitve v državi.

Je pa nekaj olja na ogenj k ugibanjem o novi stranki z zapisom v Reporterju oktobra letos prilil Dimitrij Rupel. Pisal je, da bi morali zmagovalci in poraženci druge vojne, inovatorji, inženirji in drugi stopiti skupaj ter se z novo stranko usmeriti proti Zahodu. Verjamem, da marsikoga mika prostor, ki je na sredini že dolgo odprt. Konec koncev so ogromen prostor tudi vsi ti ljudje, ki sploh niso šli na volitve. Ponudbo je mogoče izboljšati, a bojim se, da dokler se ne izboljša delovanje političnega trga in dokler ne dosežemo enakopravne politične tekme, še ena instantna stranka ne pomaga.

Ampak saj bodo prav vsako, ki bo nastala na novo, označili za instantno. Za zdaj so takšne, za enkratno uporabo, vse tudi bile.