Zidarjeve domine

Žalostno, vendar resnično. Zalomilo se je tudi slovenskemu gradbenemu baronu, ki je še pred kratkim, ko je še uspešno plaval proti kriznemu toku, zaposloval na tisoče delavcev. Potem sta se zgodili recesija in kriza, posledice katerih so kristalno jasne: obseg poslovanja gradbenih podjetij v Sloveniji se je zmanjšal za okoli polovico, propadla so mnoga gradbena podjetja, delavci so ostajali brez dela, samo letos so v gradbeništvu zaprli več kot 15 tisoč delovnih mest. Potonil je tudi Hildin Vegrad, pa številni drugi gradbeni kolektivi, in to seveda še ni konec gradbeniškega očiščenja, napovedujejo tisti, ki vidijo v drobovje gradbene dejavnosti in slovenske ekonomske stvarnosti. Naročil ni, denarja tudi ne, država oziroma vlada pa zamišljene jamstvene sheme za gradbeni sektor ni uspela spraviti k življenju. Zdaj je, kar je, domine padajo.

Končno je tudi Ivanu Zidarju, nad čigar glavo kot Demoklejev meč visi afera Čista lopata, preprosto postalo jasno, da so zlata leta slovenskega gradbeništva ob gradnji slovenskih avtocest in hitrih cest, ki so bila velika zlata jama prav za SCT, že precej oddaljena in žal že skoraj pozabljena preteklost. In vrnila se ne bodo nikoli več, tudi za vas ne, gospod Ivan!

Zdaj bo treba rešiti, kar se da, če se sploh še da. SCT ima za približno 250 milijonov evrov dolga, odprte številne gradbene projekte, samo v Sloveniji kar 64 gradbišč, pa na večini stroji v glavnem stojijo, pa ne zaradi zimskih temperatur, ki bi preprečevale delo, ampak zaradi krute realnosti, da je veliki SCT dolžan preštevilnim dobaviteljem in podizvajalcem. Dolguje Merkurju, Petrolu, Salonitu in še komu, celo Mobitel naj bi mu že pred časom začasno izključil nekaj številk njegovih uporabnikov mobilnih telefonov. In ker so podjetja iz skupine SCT v glavnem nelikvidna, so začele kot domine padati hčerinske SCT-jeve družbe – najprej SCT-jevi obrati.

Kdo bo naslednji, Železokrovnica SCT-Merkur, SCT Gem ali kdo tretji v velikanski mreži Zidarjevega SCT-ja, še ni jasno. Predlagan je tudi stečajni postopek za matično družbo SCT, pa celo zastavna pravica nad premoženjem podjetja. Rezervni scenarij programiranih stečajev SCT-jevih družb naj bi očistil Zidarjevo podjetje in omogočil finančno prestrukturiranje. Takega, kot je SCT bil, pa gotovo ne bo nikoli več. Bo pa na njegovem pogorišču zelo verjetno zrasel novi SCT – z manj delavci in čisto bilanco, brez obremenitev oziroma obveznosti, več kot tisoč delavcev pa bo najverjetneje končalo na cesti. Najprej na zavodu za zaposlovanje, nekateri pa bodo upravičeni celo do trimesečnega nadomestila na državnem jamstvenem in preživninskem skladu.

Se SCT-ju obeta Vegradov scenarij, sem pred tedni zapisal na SiOL-u. In nekateri niso verjeli, da je veliki Ivan tako globoko zabredel. Dolga ima čez glavo, poslov ni, tudi že podpisanih ne. Libijska rešilna bilka, ki naj bi pripeljala skoraj poldrugo milijardo evrov svežega denarja, je za Ivana Zidarja, pa če to prizna ali ne, le še velika nočna mora, ki je nikakor ne more pozabiti. Aktualna vlada je kljub nekaj skrbno načrtovanim poskusom od SCT-ja vsaj uradno dvignila roke. Banke pa očitno tudi, bančnih garancij za velikanski libijski posel ni od nikoder.

Čeprav je treba priznati, da so bile slovenske banke tudi letos najradodarnejše s posojili prav do slovenskih gradbincev. Očitno pa to tudi SCT-ju ni veliko pomagalo. Zelo težko bo, zdaj verjetno razmišlja baron Ivan, ki z najtesnejšimi sodelavci menda zelo, zelo skrbno pripravlja poravnavo z upniki. "Če že moramo izgubiti, naj izgubimo vsi," gotovo razmišlja alfa in omega SCT-ja. Še težje pa bo tistim, ki jih bo stečajni cunami SCT-jevih družb v Sloveniji pahnil čez rob. In to so številni kooperanti in podizvajalci, ki bodo delili usodo tistih, ki jim je SCT-že zdaj slabo in neredno plačeval in jih spravil pod vodo. Ni jih malo. Zato bi najbrž morali prej pomagati tem, kot pa velikemu Ivanu, ki je podobno kot njegova učenka Hilda, vedno preveč na široko postavljal domine. Recesija in kriza sta ga presenetili, tako kot še mnoge druge, posledice tega pa bodo morali plačati kdo drug kot delavci. Ampak to je že ničkolikokrat prežvečena slovenska tranzicijska stvarnost. Sprašujem se le, kako to, da za njene epizode še nihče ni odgovarjal.