Žičničarska kasta

Če verjamete v reinkarnacijo, pa ne veste, v kateri vlogi bi se v prihodnjem življenju radi znašli, imam brezplačen predlog: postanite žičničar, še bolje – lastnik žičnice. Pred leti, ko se je Jörgu Haiderju uspelo pririniti do vlade, sva s kolegom fotografom prepotovala dobršen del Avstrije in iskala zanimive državljane. Brez konkurence sva jih največ našla na Tirolskem. Na primer, jet set frizerja, ki je s široko odprtimi ušesi sledil informacijam svojih petičnih hotelskih strank in se v popoldanski dejavnosti preusmeril v nepremičninske posle oziroma špekulacije … Pa "šodr barona", ki je obogatel z odvozom zemljine pri gradnji brennerske avtoceste in nadaljeval kariero s formalnim statusom kmeta, da je lahko preprodajal kmetijska zemljišča, na katerih so potem gradili smučišča … Eden najprepričljivejših likov je bil gospodar žičnic v Kitzbühlu: njegove so bile naprave daleč naokrog in ravnokar se je pripravljal, da s svojimi železnimi kačami čez več kot tri tisoč metrov visoke vrhove poveže nekaj sosednjih dolin. Z zadovoljstvom se je nastavljal fotografu v primerno ogrevani kabini svoje vzpenjače, ki nas je neslišno vlekla v višave in moje naivno vprašanje "Kaj pa ekološki vidik vaših podvigov?" mu je razpotegnilo usta v zgovoren posmeh. Niti "No comment" mu ni bilo treba reči.

Naši žičničarji so v primerjavi z avstrijskim gospodom amaterji le na videz. Lahko jim očitamo pomanjkanje vizije in drznosti, a jim je treba priznati, da zaradi njihove neambicioznosti toliko manj trpi narava. Niso ravno tajkuni, a takrat, ko se jim zljubi delati, njihove storitve nikakor niso poceni. V teh dneh, ko narava radodarno sipa kubične kilometre snega, so se lagodno spravili v akcijo. Spletna stran krvavškega smučišča skoraj teden dni po tem, ko so menda že zagnali nekaj sedežnic, tega še ni registrirala, obvešča pa nas, da se na Krvavcu intenzivno pripravljajo na novo smučarsko sezono. Vse druge "aktualne" informacije se nanašajo na cene smučarskih vozovnic, obratovalni čas blagajne na žičniški blagajni in nadvse ugodne popuste. Še prepričljivejši so na smučišču Cerkno: odprli ga bodo v četrtek, ko bosta obratovali kar dve žičnici oziroma proge ob njiju, smučanje pa bo ta dan, neverjetno, brezplačno. Še več: naslednji dan bodo pognali še eno žičnico več, dnevne vozovnice pa bodo znižane za neverjetnih 50 odstotkov. Če bodo vremenske razmere za zasneževanje "ugodne", bodo resno pljunili v roke in celotno smučišče bo začelo obratovati v soboto – devet dni po odprtju v četrtek. Pristojna oseba cerkljanskega smučišča je ob pojasnjevanju pretanjenih zagat umetnega zasneževanja slišati kot slovenski nogometni trener, ki na mile viže analizira slabosti svoje ekipe, od obupne samopodobe igralcev do njihove pomanjkljive motiviranosti in izgubljene zmagovalne miselnosti.

Moja težava je, da sem začel smučati šele pred petimi zimami in se še uvajam v skrivnosti žičničarske kaste. Na nasvete, naj se raje odpeljem smučat v Dolomite ali pa na avstrijsko Štajersko, ne dam kaj dosti. Imam svojo taktiko: še sezono ali dve učenja po slovenskih smučiščih, potem pa na turno smuko. In se bom sladko požvižgal na fenomen slovenskih žičnic.