Zgodovina in usoda

Vsak poskus oblikovanja zgodovine po lastnih željah in potrebah je s tega vidika nesmiseln. No, čisto mimogrede: tudi v krščanstvu bi bilo mogoče brez težav najti teologa, ki bi se s tem strinjal. Kakorkoli že, od Machiavellija naprej velja, da vlada eni polovici človekovih dejanj Fortuna, drugi polovici pa lastna volja. Ker pa je Fortuna ženska, jo je treba, če ji seveda hočeš gospodovati, tepsti in trdo prijemati: "Kot ženska je kajpak prijateljica mladih, ker so manj obzirno spoštljivi, pa bolj vroče krvi in napadalni in ji bolj drzno ukazujejo." Človeški svet, kakor se kaže v najžlahtnejši evropski tradiciji, je nekakšen odprt oziroma nezaključen sistem, v katerem lahko isto naključje, ki mu po eni strani ves čas grozi z neredom, po drugi strani blokira samovoljo usode in ga tako ščiti pred obupom.

Najprepričljivejši argument nasprotnikov revolucije v Egiptu je bil, da večina državljanov pravzaprav ne podpira tahrirske republike. Sicer je res, da režim ni dovoljeval merjenja javnega mnenja, ampak po vsej verjetnosti so te ocene pravilne. To se je videlo na začetku prejšnjega tedna, ko je skušal Sulejman Tahrir izolirati od preostale države. Nekaj časa se je zdelo, da je vse skupaj izgubljeno. Do preobrata je prišlo šele po skrajno čustvenem televizijskem intervjuju z googlovcem Waelom Ghonimom.

Ghonim je večino revolucije preživel v zaporu, iz katerega so ga izpustili šele po pritisku njegovega delodajalca, in zato ni vedel, kaj vse se je medtem v resnici zgodilo. Naslednji dan se je začel množični prebeg iz režimskega v revolucionarni tabor. Znani in vplivni ljudje so se javno pokesali in opravičevali, češ da so bili zavedeni – biti za režim je naenkrat postalo nedostojno. Na Tahrir so začeli prihajati povsem novi obrazi. Sulejman je še malo grozil, toda nihče ga ni več jemal resno. Vsi so vedeli, da je zaigral že vse adute.

Toda to, da večina Egipčanov na začetku ni bila na strani revolucionarjev, še ne pomeni, da so bili avtomatsko na strani režima. Bolj verjetno gre za to, da so bili prestrašeni in so hoteli samo mir. To pa ni nujno argument v prid nasprotnikov revolucije. Ko človek govori o politiki, govori v bistvu o tem, da posameznikovo dejanje ne pripada zgolj temu posamezniku, ali drugače, da posameznik ne razpolaga povsem s samim sabo, pač pa se v njegova dejanja nujno vpletajo drugi, ki lahko začnejo v nekem trenutku tudi sami razpolagati z njim. Skratka, vsako dejanje ima za sabo neko preteklost, v kateri se skriva nekdo, ki ga morda sploh ni več tu, in v svoj nepredvidljivi vrtinec potegne vsakogar, ki se znajde v bližini, ter na koncu vpliva tudi na tiste, ki se še sploh niso rodili. Zaradi tega postane delovanje zgodovinsko, kar tisti liberalci, ki stavijo na abstrakcijo z imenom individuum, seveda težko razumejo.

To pomeni, da ni nujno, da se rezultat politične akcije ujema z izvorno namero subjekta te akcije. Danes še nihče ne ve, kaj se bo s to revolucijo zgodilo na koncu. Ve se le, da bodo tisti, ki živijo po božjem navdihu, vedno našli opravičilo za svoja dejanja v nameri, drugi pa se bodo morali zadovoljiti z rezultati. V brezbožnem svetu je lahko poslednje opravičilo dejanja le življenje samo.

V skladu s povedanim je revolucija v Egiptu zelo pomembna tudi za Evropo, saj ji na nek način postavlja ogledalo. Razlika med tehnokratom, ki skuša narediti iz politike nekakšno znanost in vse delovanje subsumirati pod splošne zakone, ki jih potem aplicira na konkretne dogodke, in despotom je manjša, kot bi si večina upala priznati. Na kratko: pravi politik operira s svobodo, znanstvenik pa z nujnostjo. Zato politika po definiciji ne more biti znanost!!! (Kdor misli drugače, se nevarno približuje idiotizmu, proti kateremu niso odporni niti doktorji znanosti.)

Jasno je, da položaj, v katerem ljudje ne zaupajo sploh nobeni politični stranki več in je politika nasploh postala sinonim za nekaj skrajno umazanega in pokvarjenega, ne obeta nič dobrega. Konec koncev, zgodovina lahko posameznemu dogodku podeli tudi to moč, da uniči domnevno splošnost zakonov.