Sreda,
2. 1. 2008,
9.17

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Sreda, 2. 1. 2008, 9.17

8 let, 8 mesecev

ZERO = nič?

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Z novim letom je na Hrvaškem začel veljati Zakon o ekološko-ribolovnem območju (ZERO). Za Slovenijo in Italijo bo veljal še vsaj dva tedna.

Evropska komisija je Hrvaško dva dni pred začetkom slovenskega predsedovanja EU in pred napovedano uveljavitvijo zaščitnega območja v Jadranu spomnila na njene zaveze iz leta 2004 o izogibanju enostranski uveljavitvi cone. Evropski komisar za širitev Olli Rehn je ob tem izjavil, da verjame, da bo Hrvaška postopala v skladu z dogovorom in s 1. januarjem 2008 za članice EU ne bo uveljavila nobenega vidika ZERO.

Ni skrivnost, da sta si slovenska in italijanska vlada pa tudi Evropska komisija, v zadnjih dneh starega leta želeli vsaj nekakšen signal s hrvaške strani, v osebi zdajšnjega in prihodnjega predsednika vlade Iva Sanaderja. To se ni zgodilo. Konec koncev bi to tudi ne bilo kaj prida pripomoglo k uveljavitvi ali razveljavitvi omenjenega zakona. Tega pač vlada, ki je pravzaprav ni, ne more storiti. Hrvaški predsednik Stipe Mesić je sporočil, da bo novi sabor sestavljen 11. januarja, mandatar za sestavo nove hrvaške vlade Ivo Sanader pa ima rok za potrditev vlade do 15. januarja. Če temu prištejemo mučne koalicijske pogovore predsednika HDZ-ja s predstavniki strank, ki tako ali tako, podobno kot njegova stranka, soglasno podpirajo uveljavitev omenjenega zakona, potem je jasno, zakaj iz Zagreba ni bilo slišati želenih besed.

Politika dobre volje

Skladno s prakso politiko dobre volje bo slovenska vlada še nekaj časa počakala, "blokada" oziroma upočasnjevanje pogajanj Hrvaške z Evropsko unijo ostaja na mizi. Malo verjetno -morda že kar neresno- je, da bi na račun ZERO, Hrvaška izbrala počasnejši tempo približevanja Evropski uniji, kar je njen osrednji zunanjepolitični cilj. Konec koncev je tudi za zaščito njenih interesov veliko boljše sodelovanje z EU kot pot navzkriž z interesi članic in povezave. Tudi Slovenija je med približevanjem povezavi na svoji koži izkusila moč posamičnih interesov držav članic, manifestiranih v skupni evropski moči.

Zaščita Jadranskega morja bo možna le s skupnim nastopom vseh, ki si ga lastijo in delijo. Če ta pristop ne bo dogovorjen, pač ne bo vzdržal. Čeprav tako v Ljubljani kot v Rimu prepoznavajo ekološko naravnane argumente Zakona, so ti vsaj v senci drugih.

Ne glede na to, da je predsednik hrvaške vlade že dejal, da gre za zakon, ki je za zdaj razglašen samo na papirju, pa ostaja veljaven, dokler ga na hrvaški strani ne zavržejo ali spremenijo, posebej v tistem delu, ki zadeva Italijo in Slovenijo, torej članici Evropske unije. Nedvomno ima Zagreb pravico uveljaviti določila ZERO, a je Hrvaška sama obljubila, da tega ne bo počela na škodo interesov držav EU. Hrvaška Zakona oziroma njenega spoštovanja v praksi ni zmožna uresničevati oziroma nadzorovati. Zato je jasno, da gre za zakon, ki je bolj kot kaj drugega namenjen samemu sebi in je predvsem politična izjava. Svojevrsten paradoks je, da je hrvaška vlada je kot glavni cilj tega predloga navedla ekološko zaščito Jadrana in krepitev položaja hrvaških ribičev. A ko uveljavlja ZERO, od hrvaških ribičev terja veliko več kot od ribičev iz članic EU. Danes morda še ne, kmalu pač.