Ponedeljek, 13. 6. 2011, 13.35
9 years, 1 month
ZDA in finančna nepismenost
Povod zanjo je dalo poročilo nacionalnega biroja za ekonomske raziskave (NBER), v katerem avtorica Annamaria Lusardi opozarja na alarmantno stanje na tem področju.
Iz poročila je razvidno, da si večina Američanov ne dela nekih dolgoročnejših načrtov za predvidljivo prihodnost, npr. za odhod v pokoj ali izobraževanje svojih otrok (pri marsikomu razlog za to seveda ni toliko finančna nepismenost kot objektiva nezmožnost); še manj ljudje razmišljajo o nepredvidenih dogodkih, npr. o naravnih nesrečah in boleznih, zaradi česar sami sebe in gospodarstvo izpostavljajo šokom; pri izposojanju jih veliko sploh ne pozna osnovnih pogojev, se pravi obrestnih mer, po katerih bodo vračali svoje dolgove itd.
Da je finančna nepismenost eden od temeljnih vzrokov za zadnjo krizo, so opozorili že mnogokrat. Vprašanje zato je, zakaj se stvari nikamor ne premaknejo. Ali ima morda od tega kdo kakšne koristi?
Kdo ima od tega koristi, se kar dobro ve. Tukaj se je treba spomniti, kako so na začetku krize mnogi opozarjali na skrajno zapletene finančne instrumente, s katerimi so imeli nemajhne težave celo sami ekonomisti. Pravzaprav niso bili prav daleč od resnice tisti ciniki, ki so trdili, da te takoj, ko razvozlaš en tovrsten instrument, vzame v dobro plačano službo kakšna velika finančna korporacija z Wall Streeta. Kot kaže, bi nekateri ekonomijo nadvse radi približali naravoslovju – kot je nekoč dejal Werner von Braun: "Temeljno raziskovanje pomeni, da počnem nekaj, o čemer nimam pojma, za kaj gre." Dokler prinaša takšno početje ustrezne rezultate, to konec koncev nikogar niti ne zanima.
Obami je treba priznati, da je pokazal vsaj nekaj dobre volje s podporo Elizabeth Warren, profesorice prava na Harvardu, pri vzpostavljanju biroja za finančno zaščito potrošnikov (CFPB). Na žalost so se republikanci odločili, da jo bodo za vsako ceno blokirali – no ja, tudi nekaj demokratov je očitno držalo v žepih fige. Agencija naj bi imela prevelika pooblastila, zaradi česar bi lahko ovirala finančno poslovanje – to pa kajpada ni dobro. Morda ne bi bilo slabo, če bi razložili, za koga konkretno to ne bi bilo dobro. Ob tem je zares težko oporekati tistim, ki opozarjajo, da so republikanci izgubili vsak kompas.
Omenjene težave bi bilo mogoče razmeroma hitro in učinkovito rešiti: dovolj bi bilo, če bi npr. v srednje šole uvedli predmet, pri katerem bi dijake finančno opismenjevali. Situacija bi se brez dvoma hitro občutno izboljšala. Ampak težava je seveda v tem, da hočejo republikanci varčevati za vsako ceno, tega pa – bog ne daj! – niti slučajno ne želijo početi pri vojski, ampak raje pri drugih javnih uslužbencih. Kajti javni sektor je tako in tako pretirano obsežen. To bržkone pomeni, da bo finančno opismenjevanje moralo počakati na boljše čase. Sicer pa to delo v praksi vsak dan že opravljajo različne finančne inštitucije. Njihovo bistvo je nadvse poučno: ko se enkrat dobro opečeš, boš drugič že bolj pazil.
Finančna nepismenost pa še zdaleč ni, kot morda kdo misli, zgolj ameriški problem. Nič boljša ni slika niti v evropskih državah. Zato gotovo ne bi bilo slabo, če bi se podobne diskusije odprle tudi doma. Dejstvo je, da šele ko nek problem priznaš in ga identificiraš, lahko začneš razmišljati o možnih rešitvah.