Petek, 13. 5. 2011, 8.59
10 years, 9 months
Zavistni in srečni
Znanka (Internetna znanka? Internetna kolegica? Težko je klasificirati te novodobne odnose z ljudmi, ki jih sicer poznaš tudi v "živo", a največ – in še to bolj opazovalne – interakcije doživiš z njimi na spletu) je zadnjič ugotovila, da če se komu zdijo Slovenci neprijazni, potem naj samo poskuša vstopiti na avtobus starejšega modela z vozičkom in otrokom v njem. Zanimivo, pohvala namesto pritoževanja nad starejšim avtobusom? Kakšna redkost! In res, radi se pritožujemo, tudi jaz se rada pritožujem, pravzaprav se mi zdi, da se pritožujemo še premalo ali o napačnih stvareh; veliko je lajanja in malo je akcije, predvsem zato, ker je lajanje neznosno sproščujoče. Twitter na primer deluje kot novodobni zastonjski psihiater, gneča na avtobusu takoj postane znosnejša, če se lahko pritožim čez njo, astronomsko ceno želene torbice lažje prebolim, če lahko javno povem, da je predraga zame, in žvečilka na podplatu bo imela vsaj nek namen, če pristane na Twitterju. Znosnejše je.
Največje tečnobe so tako ali tako tiste, ki drugim pametujejo o tem, kaj pišejo, kako preživljajo svoj čas in pač s čim se ukvarjajo. Tisti, ki ljudi sprašujejo, le kako se jim ljubi. Kaj pa če nergamo zato, da smo lahko sicer povsem dobre volje? Okej, normalne volje? Da smo lahko takšni, kot smo. Vsak potrebuje nek ventil, nekateri športajo, nekateri kvačkajo, nekateri si izmišljajo spletke, intrige in teorije zarote, nekateri pišejo.
A ne glede na obvezno čiščenje ventilov smo tudi prijazni. Se pritožujemo, a smo prijazni. Drug drugemu se ne le smejimo, ampak tudi nasmehnemo in ne samo ob sončnih dneh, prisežem. Sem že doživela. Nekateri ljudje pa bodo pač vedno nergavi in drugi ne bodo nikoli znali ločevati med zoprno osebo in osebo, ki pač malo potečnari, a to naredi na povsem neškodljiv način.
Pritoževanje je menda slovenski šport, to in nevoščljivost sta prvi dve karakteristiki, ki ju izpostavimo kot tipično slovenski vsakič, ko nam kaj ni všeč. Če nismo zadovoljni z misico, smo nevoščljivi, če kritiziramo izbiro oblek neke javne osebe, smo izjemno nevoščljivi, če se nam nek par ne zdi posrečen, smo ljubosumni, če nam ni všeč katerikoli (slovenski) dosežek ali kvazidosežek, smo že praktično zelene barve.
Po slovenski logiki bi pač vsako delo moralo biti uspeh že samo po sebi in če kljub temu nisi navdušen nad njim, potem si zagotovo nevoščljiv. Mečeš polena pod noge. V glavnem, bolje je biti na videz zadovoljen in tiho.
Vse dosežke in nedosežke najraje branimo z izgovorom, da so si vsaj upali. Tudi če se na oder postavi deklina, ki sploh nima glasu za petje, ali se na voditeljski poziciji preizkusi fant, ki sploh ne zna tvoriti stavkov. Si je vsaj upal, kar je veliko več od tega, kar smo naredili mi, kajne? Upati si ni ravno težka naloga, a mislim, da si jo razlagamo malce napačno. Upa si lahko vsak bedak, pa to še ne pomeni, da mu je treba zaradi tega pripenjati medalje.
In tipično slovenska ni nevoščljivost, ampak očitanje nevoščljivosti. Dežurni izgovor za raznovrstna človeška mnenja. Mogoče se bomo tudi na ulici začeli na široko smejati zato, ker smo zagotovo ljubosumni na tiste, ki to znajo tudi brez tovrstne spodbude. No, pa naj še kdo reče, da ne pride nekaj dobrega iz vsega …