Za vsestransko trajnostni razvoj

Predlagani rebalans in varčevanje, ki ju predlaga Pahorjeva vlada, so priznanje, da je razvoj zastal. Niso razvojni, ampak gasilski ukrep. V SDS se zavzemamo za trajnostni razvoj. Beseda "trajnostni" ima koren v besedi "trajanje", torej pomeni razvoj, ki lahko traja. Trajnosti ne razumemo samo v okoljskem smislu. Podobno kot ne smemo za razvoj prikrajšati naslednjih generacij z ropanjem naravnih virov, ne smemo svojim otrokom in vnukom na dolgi rok zapustiti dolgov, razpadajoče infrastrukture in zavoženih podjetij. Keynes, pri katerem iščejo navdih nekateri slovenski ekonomisti, je res rekel, da smo dolgoročno vsi mrtvi. Niso pa mrtvi naši otroci. Keynes ni imel otrok. Kot glavne razvojne cilje smo si v SDS zadali, (1) da se prebivalci Slovenije po kakovosti življenja uvrščajo v zgornjo polovico članic OECD, (2) da Slovenija v petih letih postane nadpovprečno razvita članica EU in (3) da je razvoj enakomeren, tako med družbeni sloji kot med regijami.

Glavne ovire, da se Slovenija ne razvija hitreje, so, da nismo vzpostavili delujočih inštitucij socialno-tržnega gospodarstva: (1) delujoče pravne države, (2) trgov in konkurence tako v zasebnem kot v javnem sektorju ter (3) političnega sistema, ki bi dajal politikam legitimnost ter omogočal učinkovito in odgovorno vladanje.

Neučinkovita pravna država je omogočala hojo po robu in prek roba zakona. Nekonkurenca vzdržuje pri življenju nekonkurenčna podjetja, tolerira samozadovoljnost javnega sektorja in dela nezaslužene dobičke monopolistom. Vsebinske politične razprave o razvojnih vprašanjih še pred nobenimi volitvami nismo imeli.

Rezultat tega je razmeroma nefleksibilno gospodarstvo, ki ne nagrajuje ustvarjalnosti in se rado zateka k državi po pomoč, malo novih podjetij in njihov počasen razvoj. Ni globalne konkurenčnosti. Ni sistematičnega uvajanja odličnosti. Sistem davkov in prispevkov subvencionira slabo plačana delovna mesta in kaznuje srednji sloj. Država je neprijazna za tuje investicije, s katerimi pridejo v državo tudi znanje, menedžment, dostop do trgov.

Vse to bi lahko dosegli, če bi korenito popravili ekonomsko-socialni model. V Evropi jih je pet: tranzicijski, mediteranski, srednjeevropski, anglosaksonski in skandinavski. Prvi trije niso vzdržni. Slovenski duši in navadam pa je skandinavski sistem bližji od anglosaškega. Zanj je značilno veliko ekonomske svobode in hkrati tudi dosti socialne države. Skandinavci so nam lahko zgled tudi pri meritokratskosti družbe – torej napredovanje po sposobnostih in nizki korupciji. Sem ne sodi samo preprosto podkupovanje, ampak predvsem to, da so trgi, službe, dela pod enakimi pogoji dostopni vsem, ne pa da se stvari urejajo skozi sistem zvez in poznanstev, cehov, klanov, forumov in podobnega.

V takih razmerah se bodo strukturne spremembe v gospodarstvu in javnem sektorju dogajale same od sebe. Vanje bodo silili kupci in stranke, strukturna sprememba, ki jo bo naredila država, bo zgolj uredila tisto, kar je v številnih državah poznano kot topla voda.