Za prijatelje …

Nedolgo tega je priljubljeni slovenski kantavtor, ki sliši na ime Andrej, veselo prepeval, da si je "za prijatelje treba čas vzet'". Zagotovo je s stola dvignilo vsakogar, ki ve, da prijatelji res zahtevajo čas, veliko časa, ampak saj gre za prijatelje. Pravilnost ugotovitve in pevčevega zimzelenega napeva je pred leti hitro pograbila ena od slovenskih pivovarn, ko je posvojila njegov slogan in ga vzela kot svoj zelo prepoznavni zaščitni znak − Za prijatelje … Koliko je ta prepoznavnost pripomogla k prodaji hmeljevega napitka, je seveda nemogoče napovedati, zagotovo pa je slogan prepričal marsikaterega nepopravljivega pivskega užitkarja. Zgodba o stanovanjskih posojilih za slovenske izbrance v marsičem spominja na že utečene prijateljske bančne vezi − ko nič ni nemogoče ali prepuščeno naključju. Simona Dimic, zdaj že nekdanja šefica kabineta predsednika vlade, ki jo je odnesla afera s prenovo hiše v Murglah, je pri državni NLB za finančno transakcijo nakupa in prenovo hiše dobila izjemno ugodno posojilo 350 tisoč evrov z nizko obrestno mero. In sploh ni edina srečnica, ki je dobila ugodnejše posojilo z nizko obrestno mero, o katerem lahko drugi le sanjajo. Še bolj srečen je verjetno Blaž Pesjak, začasni prvi mož Merkurja, ki je pri Factor banki, njen največji lastnik je Rigelnikov ACH, dobil še ugodnejše stanovanjsko posojilo. Bravo, če že jaz ne morem do takega posojila, pa vseeno čestitam prejemnikom! Oba primera sta prej pravilo kot izjema, ki je vnovič odprlo Pandorino skrinjico že ničkolikokrat izrečenega vprašanja, ali imamo pri nas dve pravni državi, ali bolje, imamo zares državljane prvega in drugega reda? Skratka tiste, ki so deležni ugodnejših posojil, pa ne samo tega, in tiste druge, med katere spada večina Slovencev! Vpliv, moč, politična ali ekonomska, terjata uslugo in nekateri jo očitno lahko ponudijo.

Smo torej vsi enaki pred zakonom oziroma bančnim okencem? Bolj ugodna posojila, do katerih se težko dokopljejo navadni komitenti, niso nič nenavadnega v bančnem svetu, pravijo poznavalci bančnega dogajanja. To se je dogajalo, se dogaja in se še bo tudi v prihodnje, o tem ste dragi sotrpini lahko brezpogojno prepričani.

Kako bi se sicer lahko zgodile prevzemne zgodbe koprskega Istrabenza, Pivovarne Laško ali nakelskega Merkurja, če omenimo samo najbolj razvpite, da o zelo, zelo tragični in sveži Vegradovi niti ne izgubljamo besed. Če "prijatelji" ne bi imeli političnih in seveda bančnih prijateljev v bankah, kjer so si podajali kljuke vrat vodilnih bankirjev, potem krog ne bi bil sklenjen in tudi finančna veriga ne. Bavčar, Šrot, Kordež in ne nazadnje tudi Dimičeva in Pesjak – samo nekaj primerov, ki dokazujejo, da gola bančna logika ni vedno najpomembnejša, še manj pa odločilna pri odobravanju višine posojil in pogojev, pod katerimi stranka posojilo sploh prejme, pa če gre za posameznika ali podjetje. Ali drugače: nikakor ne velja za vse enako!

Skoraj 950 milijonov evrov težka dolžniška luknja v primeru Istrabenza se ob upoštevanju številk pod črto ne bi mogla zgoditi, to je vsakomur jasno, če … Da, če Igor Bavčar ne bi imel svojih prijateljev med slovenskimi bankirji. Pa ne samo on! Tudi Boško Šrot in Bine Kordež se ne bi zgodila, če ne bi bilo prijateljev.

A se je le zgodilo in zdaj je treba reševati, kar se seveda rešiti da. Rešitev Istrabenza, ne samo te, ampak tudi drugih nasedlih menedžerskih zgodb, bo padla na koga drugega kot na davkoplačevalce, na ramena navadnih smrtnikov, običajnih malih ljudi. Tistih, ki zaradi Istrabenza, Pivovarne Laško in Merkurja, ali če hočete, Vegrada ali SCT, ne bodo dobili nujno potrebnih posojil za širitev svoje dejavnosti, od katere živijo, ali celo do stanovanjskega posojila, ki ga krvavo potrebujejo za prenovo ali nakup stanovanja. Davkoplačevalci bomo prav zaradi omenjenih "uspešnih" zgodb spet morali sanirati slovenske banke, zlasti največjo državno NLB ,ki je bila očitno eden od najpomembnejših dežurnih prijateljev vseh, ki so imeli pet minut časa in so se šli menedžerje. Ampak imeli so prijatelje in ti odtehtajo. Zanje si je treba čas vzet'! Oj, Andrej, Andrej, ti pa si res že vse vedel vnaprej …