Vzemite vojski!?

Ubežati finančni krizi, ki se kot virus širi in prodira vse globlje in bliže, je očitno nemogoče. Razpravam o škodi za davkoplačevalce se evropske vlade izogibajo na tak način, da strogo in očitno dokaj hitro ukrepajo. S poskusi ustaviti nemir na trgih in s krepitvijo zaupanja vanje so se za zdaj z močnimi nacionalizacijskimi prijemi denimo soočili v Veliki Britaniji, v državah Beneluksa, v Nemčiji. Za zdaj javne razprave o tem, kako bodo ti prijemi vplivali na siceršnje razporejanje sredstev znotraj vladnih resorjev, še ni.

Ob tem pa se že postavljajo vprašanja, katere dele državnih proračunov bo okrnilo reševanje hipotekarnih in investicijskih bančnih velikanov. Kot najbolj logična žrtev se kaže vojaška oziroma obrambna politika, saj je njeno financiranje pogosto tarča razprav o nesmotrni ali neupravičeni rabi sredstev, ki bi jih bilo bolj smiselno uporabiti za druge sektorje javne porabe. Pričakovati, da bi ZDA denimo zmanjšala vojaške izdatke je z vpletenostjo v iraško in afganistansko zgodbo na krajši rok nerealno. Bržčas pa to je ena izmed vabljivih (tudi težkih) možnosti za evropske države, ki se večkrat soočajo z vprašanji, tudi dvomi o smiselnosti in nujnosti krepitve vojaških proračunov. Na krajši rok večjih sprememb kot kaže ne bo, je pa v mednarodni skupnosti močno prisoten razmislek o zmanjševanju nakupovalnih apetitov na srednji in daljši rok. Nekateri analitiki namreč že povsem odkrito razpravljajo o tem, da si vlade pač ne bodo mogle privoščiti zmanjševanj proračunov za zdravstvo ali izobraževanje samo zato, da bi izvedle drage projekte, ki so jih vpisale kot del načrtov na področju obrambe.

Neformalna zaveza, da bodo članice zveze Nato za obrambo namenjale dva odstotka BDP se v teh časih za večino držav Evropske unije zdi znanstvena fantastika. Že tako to raven dosega le peščica evropskih držav, ostale si za to prizadevajo. V obdobju introspekcije in protekcionizma bo stopnja prizadevanja nujno padla na nižjo raven. Politiki si ob reševanju finančnih trgov z denarjem davkoplačevalcem bržčas ne bodo podpisovali »smrtnih« obsodb ter delovali proti svojim “izvoli me še enkrat” interesom.

Vprašanje prerazporeditve proračunskih sredstev utegne biti zelo težavno za naslednjega ameriškega predsednika. Glede na razsežnosti finančne krize, katere reševanje presega tistih 700 milijard dolarjev, kolikor šteje finančni paket potrjen minuli teden, so vojaški izdatki, ki presegajo obrambne proračune preostalih držav, vse težji zalogaj tudi za ZDA. Kako znižati ta del porabe, da obenem ne bi ogrozili zmage v vojni terorizmu (republikanski deli ameriške politične elite), je vprašanje, ki za zdaj še nima odgovora. Višji davki in reregulacija finančnih trgov so nekaj, na kar naj republikanci ne bi nikoli pristali. Zadnji dogodki z vstopom politike v svobodni trg kažejo, da je politika še vedno polje možnega. Kaj pa reči o gospodarstvu, ki očitno brez dogovornega pristopa in politike me more?