Vsakdanji superjunaki

Če v življenju nisi nikoli potreboval policije ali reševalcev, si verjetno lahko srečen. Do zdaj sem reševalce srečala bolj v vlogi prevoznikov, saj so bili na srečo na nenujnih vožnjah, medtem ko s policisti niti nimam preveč dobrih izkušenj. Malo sem polnila državno blagajno z neumnostmi, kot je prečkanje ceste tam, kjer ni dovoljeno (enosmerna dvopasovnica, in ja, še vedno srepo gledam za vsako počasno babico, ki se spravi prek štiripasovnice pa nikomur nič; a ni hujših travm, saj sama vem, da sem kršila zakon). Pravzaprav ne vem, zakaj omenjam policiste, saj me tokrat zanimajo predvsem reševalci. Verjetno zato, ker nikoli nisem povsem prepričana, katero številko bi morala zavrteti (ironično je, da me v takšnih trenutkih rešujejo neopisljivo nadležni Kingstoni s svojo "Cela ulica nori, ne kliči 113", ah). A zadnjič sem vendarle morala poklicati 112, saj nisem vedela, kaj naj bi drugega storila. Že na poti domov sem opazila starejšega gospoda, ki si je sezul čevlje in se ulegel na klopco. Takoj se mi je zdelo, da nekaj ni v redu, pa se s svojim sumničavim občutkom vseeno nisem ustavila. Nenehno sem razdvojena med občutkom, da po nepotrebnem ustvarjam paniko, ker sem tako ali tako nagnjena k temu, da me preveč skrbi, sploh za druge ljudi, in občutkom, da sem neaktivna. Da ne naredim nič. Da vidim stvari in situacije, kjer bi lahko naredila kaj, pa ne naredim nič, in potem me pesti občutek krivde in, hja, zadeva mi ne gre nikoli iz glave.

In tako sem pravzaprav še petnajst minut preverjala, ali je gospod še na svojem mestu, in si govorila, da me samo preveč skrbi. Da je le utrujen. A utrujen je bil tako zelo, da je padel s klopce in takrat se z mojimi notranjimi skrbmi in strahovi nismo nič več zapletali v polke in valčke; precej hitro sem bila na licu mesta in precej hitro sem prvič v življenju klicala reševalce. Kar malo so se mi tresle roke, priznam. Izredni dogodki me pač malce vržejo iz tira in vedno me je strah, da ne bom znala narediti tistega, kar je treba.

Pojma nimam, kako bi se odzvala v resnični krizi, ampak v primerih, ko so vpleteni neznanci in gre za nesreče brez nekih vidnejših znakov poškodb, vedno pomislim na vse tiste zgodbice o ljudeh, ki so potrebovali pomoč, pa so ljudje samo zamahnili z roko in rekli, češ, pijani so. Alergična sem na to domnevo, na ta mali izgovor za neaktivnost, in čeprav sem vse prevečkrat pasivna opazovalka tudi sama, sem zelo sovražno nastrojena tudi do pasivnosti. Ne nazadnje se je tudi meni že zgodil kratek stik v centru za ravnotežje, ki so ga vsi drugi kakopak pripisali opitosti. Ni bilo prijetno.

Kakorkoli že, reševalec na motorju se je ob meni narisal kot junak iz stripa v pičlih petih minutah po koncu nekajminutnega pogovora (najprej s prvim operaterjem, nato z drugim operaterjem, nato z zdravnico). Vem, romantiziram, a reševalci na motorju so res eni taki superjunaki. Že tako ali tako me reševalci in vsi tisti, ki se ukvarjajo z nujnimi primeri, fascinirajo. Ne samo zato, ker delajo, kar delajo, ampak ker morajo za to imeti čisto posebno osebnost in čisto poseben pristop, ki ga jaz nikoli ne bi bila sposobna.

Takoj za motoristom je, prav tako z vključeno sireno, "prišibal" rešilni avtomobil, v njem pa še dva mlada fanta. Motorist je v tistih dveh minutah že ugotovil, da primer ni nujen, saj se je izkazalo, da je gospod zgolj preveč popil, a kaj morem, alkohola nisem zavohala in pri starostnikih pač ne bi tvegala. Ne moreš pustiti človeka obležati na travi, čeprav me je reševalec poučil, da to ni kaznivo, oni pa se morajo odzvati na vsak klic. Spet sem zagnala paniko za prazen nič, kajne? In še enkrat bi jo. Jaz pač ne morem vedeti, za kaj gre in kako resen je položaj, medtem ko strokovnjaki takoj vidijo, koliko je ura. In vedno je bolje, da gre za lažni alarm, kot za pravi, pa čeprav se reševalcem potem zdi, da igrajo taksiste. Niso. Vseeno so mali vsakdanji superjunaki, a jih raje ne bi več videla. No, samo, če bi jih potrebovala, seveda. Upam, da ne.

"No, hvala vseeno, hudo hitri ste in hudo fajn," sem rekla fantu, ki je vmes že sedel nazaj na motor in med natikanjem čelade na moje besede samo pokroviteljsko zamahnil z roko. On to že vse ve. Mali vsakdanji superjunak.