Vroče, a ne prevroče

Čeprav bi Silvia Berlusconija številni najraje videli v zaporu ali nekje v toplih krajih (Bahami), kamor ga je med razpravo o nezaupnici poslal eden od italijanskih poslancev, je medijski mogotec znova uporabil svoj šarm in svoje prepričevalne metode, ki večkrat mejijo vsaj na korupcijo, če ne že na kaj drznejšega. Berlusconi niza svoje zmage v slogu največjih pragmatikov, njegova zavezništva so vsebinsko nelogična, njegova politika temelji na videzu, manj na ukrepih. Način in zgodba političnega vzpona, ki ga živi Berlusconi, se pravzaprav že imenuje po njem.

Postal je skorajda sinonim za povzpetnika, ki na svoji poti išče premoženjske in koristi iz vpliva, jih preslikava v splošne koristi ter lahkotno operira z izrazi užaljenosti, kadar zmanjka argumentov, ali s cinizmom, ko postane resnica prekruta. Obdržati se na oblasti je edina jasna politična usmeritev, ki jo prepoznavamo pri Berlusconiju. Pa najsi bodo vzgibi za to premoženjski ali preprosto konformistični, saj ga sedenje na premierskem stolčku s privilegiji in imuniteto ščiti pred prežečo roko pravice.

Kaj je Vitez dobrega storil za italijansko družbo in državo, bo najbrž še stvar polemik. Tako tistih, ki potekajo, kot tistih, ki bodo čez leta z nujno kritično distanco premlele vse, kar je bilo in kar očitno še bo. A dejstva so dokaj stresna. Italija ni ravno gospodarski biser Evrope. Smeti na neapeljskih ulicah. Omenjajo jo kot eno od držav, ki bi lahko sledila Grčiji in Irski, ki sta že zaprosili za pomoč članice Evropske unije in Mednarodni denarni sklad. Je namreč ena najbolj zadolženih držav evroobmočja.

Težko si je predstavljati, v kakšno pisano koalicijo se bo tokrat podal Silvio Berlusconi. Nekaj pa je skoraj gotovo. Bitke je morda res konec, a vojna še kar traja. Ulica daje nasprotnikom političnega mogotca vedeti, da imajo zaveznike v boju proti državi, ki ne more biti in ne bi smela biti njegov lastniški imperij, v katerem vladata samovolja in nečimrnost. V spodnjem domu parlamenta je Berlusconi slavil s pomočjo nepričakovanih glasov podpore iz vrst nekdanjega zaveznika Gianfranca Finija. Za nezaupnico je namreč glasovalo 311 poslancev, proti pa 314, med drugim tudi trije poslanci Finijevega gibanja Prihodnost in svoboda.

Prav Fini velja za velikega osmoljenca tokratnega političnega obračuna. Pravi, da je Berlusconi zmagal v številkah, ne pa tudi politično, kar da bo jasno v nekaj tednih. Mandat Berlusconijeve – trenutno morda šibke – vlade se izteče leta 2013. Kljub škandalom, sodnim postopkom in preiskavam, se Vitez do zdaj očitno še ni dovolj resno opekel. Tokrat je bilo že zelo vroče.