Vrnitev glasbenih oddaj

Glasbeni mrk na javni televiziji je trajal več let. Oddaje z narodno-zabavno glasbo so se množile in vztrajale, najširša množica je pridno zobala kruh in gledala igre. Videospotnice so le še oddaljen spomin, Aritmija je s sporeda padla pred tremi leti, ukinjen je bil tudi Brane Rončel in stanje je bilo res precej klavrno. Kar nekaj glasnega pritoževanja je bilo potrebnega, da se je nacionalka nedavno znova zbudila iz svoje glasbene kome in se z vaške zabave napotila tudi v kakšen klub. Z narodno-zabavno glasbo ni nič narobe, kje pa, vsekakor pa je nekaj narobe, če nacionalna televizija skrbi samo za en segment gledalcev. O tem, na kakšen način zapakirajo razvedrilne oddaje s tovrstnimi vsebinami, raje ne bi, ker v resnici pred ekranom nikoli ne zdržim dlje od tridesetih sekund, kolikor potrebujem za pritiskanje tipke na umirajočem daljincu, preden ta dojame mojo željo.

S koncem januarja smo gledalci končno lahko videli vse tri oddaje z nenarodno-zabavno glasbo, za nameček je svoj prostor v programu znova našel tudi Rončel. Kakšno preobilje, najprej nič, zdaj vse. Na videz. Glasborola, ki je na javno televizijo znova pripeljala lestvico videospotov, se še malo lovi, Aritmija pa se je vrnila kot Trnuljčica po triletnem spanju, s popolnoma nespremenjeno sceno in špico ter dejansko zelo aritmičnim področjem zanimanja. Minutaža se je resda podaljšala, a zmenek z zelo gledljivo (in poslušljivo) Katarino Čas se je z enkrat na teden premaknil na enkrat na dva tedna in morda se tudi zato zdi, kot bi skušali ustvarjalci v oddajo stlačiti čim več (preveč) informacij. Ambiciozna Aritmija si termin izmenjuje s Peklenskim izborom vseprisotnega Andrea Flega.

Peklenski izbor oziroma Effe's Inferno je ime, ki je povsem na mestu. Ne vem, zakaj je dvojezična oddaja v naslov vtihotapila še tretji jezik, ampak Effejev pekel dejansko deluje kot kazen za vse, ki smo se pritoževali nad pomanjkanjem oddaj s sodobnimi glasbenimi trendi. Javna televizija nas je dobesedno poslala k hudiču.

Priznam, že tako ali tako nisem velika oboževalka glasbene različice Radovana Žerjava, a človek mora Flegu priznati, da je njegovo brzinsko prehajanje iz slovenščine v italijanščino in spet nazaj skoraj občudovanja vredno. A to spričo begajočega skakanja sem in tja pri oddaji, ki ni v živo, ne opraviči ignoriranja možnosti podnapisov. Obilje besedičenja v tujem jeziku ni ravno gledalcu prijazno, sploh ko voditelj minuto dolg odgovor italijanske skupine prevede v dveh kratkih stavkih. Preostalo je izgubljeno s prevodom.

Dvojezičnost sploh ni največja težava oddaje, ki še sama ne ve, kaj početi z nelogično kombinacijo slovenske in italijanske glasbe. Obilica zvokov, ki brez repa in glave prekinja intervjuje in deluje kot nekaj, s čimer smo se igrali ob prvem stiku z windowsi pred petnajstimi leti, se sicer lepo ujema s powerpoint grafiko – ampak ali je ta vizualna in jezikovna shizofrenija res najbolje, kar lahko spravimo skupaj?

Flego je pri naslovu oddaje izhajal iz teze, da je šla glasba k vragu oziroma se tako vsaj nenehno pritožujemo. A k vragu pravzaprav ni šla glasba, ampak bolj kompas pristojnih ljudi na nacionalki, ki so to oddajo odobrili. Peklensko, ni kaj.