Volitve namesto stabilnosti

Pomen, ki ga v zahodnih diplomatskih sporočilih in s krepitvijo vojaških sil Nata in ZDA pripisujejo četrtkovim volitvam je v resnem razkoraku z dejanskim vplivom, ki ga predsednik države ima. Težave v Afganistanu so prevelike, da bi jih lahko zrelativizirali na volilne lističe in na razvoj demokracije. Konec koncev sta edini gospodarski panogi, ki vzdržujeta Afganistan ali produkcija opija ali mednarodna pomoč. Model preživetja in počasnega, uspešnega izhoda za tuje sile v Afganistanu je povsem drugačen, kot je bil pred leti, ko je NATO prevzel operacijo ISAF. Vojaška prevlada je izključena. To drži za večino oblik protigverilskega boja, ki za svoje okolje izbere naklonjena področja in se napaja prek »grassroots« podpore. Boj s tovrstnimi gibanji, najbolj očitni primeri iz bližnje zgodovine so Hezbolah, Hamas, pa tudi iraška pokonfliktna saga, je za vojske nemogoč. Izkoriščanje znanega ozemlja, naklonjenega prebivalstva v kombinaciji z javnim mnenjem, prek katerega skušajo na javnosti v tujini vplivati s trditvami o prekomerni uporabi sile ter prikazom civilnih žrtev, je za NATO in za druge koalicijske pakte izrazito zahtevno. Poleg tega, da izgubljajo »vojno za srca« v Afganistanu, izgubljajo tudi vojno razumevanje doma. Z ogromnimi težavami (tudi z žrtvami med vojaki) se denimo sooča britanska vojaška mašinerija v Afganistanu, saj je razumevanje za dolgotrajno vojno, ki nima enostavnega cilja (kot bi bila zmaga), zelo majavo.

Za vojske zahodnih držav in za politike, ki tvorijo podlago za delovanje, so ravno volitve dogodek, ki se ga lahko oprimejo in ga prikažejo kot znak (nujno relativnega) napredka. Prav zato bodo nedvomno uspele. Karkoli že to pomeni. Zmagal naj bi Hamid Karzaj. Zanj oziroma za skupno stvar je mednarodna skupnost porabila ogromno sredstev. In obenem pustila razcvet opijskega kvazi-gospodarstva. Res je, nedvomno v interesu številnih akterjev v zgodbi o trenutnih razmerah. A nikakor ne v interesu evropskih davkoplačevalcev, ki obenem plačujemo za odročno vojno proti talibanom ali teroristom ter po drugi strani za nam bližnje (policijsko) obračunavanje z mednarodnim kriminalom oziroma s trgovino z drogami.

Iskanje rešitve trenutnih razmer na način, kot to počno v mednarodni skupnosti, je na daljši rok pogubno. Ključno vprašanje je povezano z odgovornostjo in nujno odgovornim ravnanjem. Tako v mednarodni skupnosti kot v afganistanski vladi. Če slednji še lahko oprostimo pomanjkanje strateškega nastopanja, ki na daljši rok bržčas prinaša tudi pogovore s talibanskimi in drugimi uporniki, tega pač ne moremo upravičiti pri mednarodni skupnosti. Osrednja težava je v tem, da poenostavljene slike realnosti, izpričane v krilatici, da se ne pogajamo s teroristi, niso uspeli ustrezno prilagoditi afganistanskim razmeram v obdobju, ko so bili talibanski uporniki v izrazito defenzivnem položaju. V zdajšnjih razmerah, ko uporniki čutijo ter tudi javno in jasno kažejo svojo moč, so pozivi k sodelovanju in pogajanjem (pre)pozni.