Vojna za čokolado

Če odmislimo porazen psihološki medijski učinek, običajni ljudje zavezniško rušenje Gadafijeve države še najbolj nazorno občutimo v višjih cenah nafte. Populistično gledano, padec libijskega samodržca financiramo (tudi) slovenski davkoplačevalci oziroma vozniki. Zdaj je na vrsti čokolada. Po tednu dni dramatičnih poročil o državljanski vojni v Slonokoščeni obali se razkriva pravo ozadje konflikta. Stari predsednik nikakor noče zapustiti položaja, novi pa ga ne more zasesti, zato se je ob trdni podpori ZDA, Evrope, Afriške unije in Združenih narodov odločil, da ga osvoji s silo. Nekaj sto civilistov je v trenutku ostalo brez glave, pobili so jih kot zadnje izmečke, posiljenih in na sto drugih načinov ponižanih pa sploh nihče ne šteje. Sto tisoči so zbežali z domov, čaka nas nova humanitarna katastrofa. Oba predsednika seveda zanikata odgovornost za množične kršitve človekovih pravic, modre čelade kot ponavadi komaj pazijo nase in francoski komandosi so čez noč zasedli glavno letališče v državi. Ker je Slonokoščena obala najpomembnejša proizvajalka ter izvoznica kakava, se je mednarodna skupnost odpisanega predsednika lotila z embargom. Njegov bridki boj na nož se kaj lahko izteče v nastop na haaškem sodišču.

Bo novi predsednik boljši? Nihče ni pripravljen zanj dati roke v ogenj, tako kot si nihče ne upa trditi, da tudi njegovi vojaki ne pobijajo civilistov. Nihče niti ne pomisli, da bi pod njegovo oblastjo lahko postalo kaj bolje glede prisilnega dela in izkoriščanja otrok na plantažah kakavovca. Bo z njegovim prevzemom oblasti v državi vsaj zadoščeno pravici? Malo verjetno, saj tudi mednarodni opazovalci priznavajo, da so se na lanskih predsedniških volitvah dogajale resne nepravilnosti.

Zakaj se je torej mednarodna skupnost vmešala in se postavila na stran novega predsednika? Ker v igri pač niso Iran, Kuba ali Severna Koreja. V resnici v igri niti ni izživljanje oblasti nad civilisti, ogroženi so predvsem gospodarski interesi. V Libiji nafta, v Slonokoščeni obali kakav. Novi predsednik je že leta v odličnih odnosih z zahodom, še posebej z multinacionalkami, ki potrebujejo veliko kakava. Slaščičarji že grozijo, da bo čokolada bistveno dražja. Oh, in Slonokoščena obala se je lani zapletla v obmejni spor z Gano, po tem, ko je ruski Lukoil globoko v Gvinejskem zalivu našel bogata nahajališča nafte in plina ...

Posebej zoprna je podrobnost s francosko vojsko, ki je okupirala letališče v Abidžanu – kot da se Francija sploh nikoli ni umaknila iz svoje nekdanje kolonije. V Združenih narodih so se šele post festum spomnili, da resolucija varnostnega sveta o urejanju krize v Slonokoščeni obali "pokriva" tudi akcije francoskih vojakov. Nekateri temu sarkastično pravijo nova Obamova doktrina: po tem, ko je njegov predhodnik pogorel v Iraku in Afganistanu, pošilja ameriški predsednik po kostanj zaveznike in šele ko se bodo dovolj opekli, pride osvobodilna vojska združenih držav.

Francoski predsednik je najbolj vneto hujskal k napadu na Libijo, za "invazijo" na Slonokoščeno obalo pa se je odločil kar sam, na sestanku svojega kabineta. Pred očmi nam raste pravi evropski diktator, ki je iz države neusmiljeno izgnal Rome, ki je šel Japoncem takoj po katastrofi prodajat francosko jedrsko tehnologijo – kako bi mu torej lahko bilo vseeno zaradi čokolade? Prihodnje leto ga čakajo volitve in zadnje, kar si lahko želi, je to, da mu pridejo situacijo v državi razčiščevat kakšni Alžirci.