Veš, osamosvojitelj, svoj dolg?

Letošnje leto je leto proslav, povezanih slovensko osamosvojitvijo. Včerajšnja "osrednja veteranska proslava", na kateri so praznovali okroglo obletnico ustanovitve Manevrske strukture narodne zaščite, je bila že bog ve katera okrogla osamosvojiteljska po vrsti. Vsak dogodek, ki je usodno pripomogel k zgodovinski končni potezi osamosvojiteljske politike, potrebuje pač svojo posebno proslavo – od obletnice plebiscita do slavnostne seje ob okrogli obletnici izvolitve prve vlade, od proslave razglasitve samostojnosti do … Ena sama slava, proslave pa podobne kot jajce jajcu. Ne glede na to imajo levi strogo svoje proslave, ki jih desni bojkotirajo, in obratno. Še več, vse te proslave so popolnoma enake kot tiste, ki jih je večina zdajšnjih protagonistov izvajala že v prejšnjem političnem življenju, v jugoslovanskem režimu. Identična scenografija, koreografija, dramaturgija.

Na včerajšnji proslavi, zanjo je desna stran vnaprej ugotovila, da je "ob nepravem času in na nepravem mestu", za nameček pa so v Dnevniku pisna vabila groteskno izkoristili še za trženje naročnine na časopis, je bil glavni igralec predsednik države iz levega tabora. V govoru je napaberkoval pêle-mêle, od svetovne recesije, šibkosti EU, do poplav v domovini, generala Maistra in teritorialne obrambe, ost pa je skril v sporočilo, da smo v boju za samostojno državo zmagali tudi zato, ker se nismo delili na "vaše in naše" in smo bili v spopadu z zunanjo nevarnostjo enotni. Še nekdanji predsednik države je resignirano ugotovil, da enotni ne bomo nikoli (več), da se je delitev začela kmalu po letu 1991 in da se organizirajo dvojne proslave ter delijo dvojna odlikovanja, kakor da bi bili domovini dve.

Ko bodo imeli svojo prvo proslavo novokomponirani desni veterani, bodo zagotovo tudi oni obžalovali, da Slovenci niso več tako enotni kot pred dvajsetimi leti. Ta "izjemna enotnost" je postala mit, obvezna retorična figura na političnih proslavah. Ne bi bilo sicer oportuno oporekati, da enotnosti v tistih usodnih dneh med Slovenci ni bilo, konec koncev je plebiscit zgledno uspel pa tudi uporniška obramba naroda je bila več kot junaška. Pomembna pa je optika: Politiki vsakokrat znova prodajajo našo izjemno enotnost v letu 1990 zato, ker vsak med njimi trdno verjame, da je prav on zaslužen zanjo; ker se vsak od njih globoko zaveda, da danes ni več "nevarna", ne more več koristiti. Kdo drug generira ideološke razlike in konflikte kot politika? Ali niso nepomirljive razlike in nemožnost konsenza srž današnje politike? O slavni enotnosti nekoč, nikoli več dosegljivem idealu, tvezijo vsi po vrsti, da lahko prodajajo edino, kar pač lahko prodajajo – izgubljene iluzije. Enotnost ljudi, naroda, so takrat potrebovali zaradi svojih sebičnih interesov, priložnost za samostojno državo pa je bila tako mamljiva, da so bili sposobni začasno potlačiti in prikriti medsebojna nasprotja in izključevalnost.

Res je bila edina alternativa – za politične elite, tako leve kot desne, ki še vedno vladajo. Ena od možnih alternativ, seveda veliko bolj napornih in z veliko manj možnosti za jahanje na valovih nacional(istič)nega zanosa, je bila to, kar se nezadržno uresničuje zdaj, ko se pomembna slovenska podjetja čedalje bolj sidrajo na trgih nekdanje Jugoslavije. Povezovanje železniških gospodarstev, letalskih družb, tistih sistemov, za katere je naša lepa majhna Slovenija pač premajhna. Pred dvajsetimi leti se je tej ideji reklo konfederacija, in če se ji s polžjim vstopanjem nekdanjih bratskih republik v EU de facto približujemo, ostane le še nekaj sitnih vprašanj: Čemu sto tisoči pobitih, pregnanih, izginulih, do konca življenja ponižanih? Kakšna je moralna odgovornost Slovenije, ki je vse to sprožila? Kakšna je bila njena resnična vloga v zadnjih balkanskih vojnah? Možje, ki s slavnostnih odrov objokujejo nikoli več dosegljivo slovensko enotnost, pravijo odgovorom na ta vprašanja realpolitik. In čeprav nas do konca leta čaka še kar nekaj okroglih proslav, resignirano ne verjamem, da se bo kdo od slavnostnih govornikov spozabil do te mere, da bi načel katero od teh, manj zanosnih tem.