Veliko hrupa. Za kaj?

Nedvomno je treba najprej iti k izvirnemu stavku, ki je v zadnjem tednu sprožil številne odobravajoče odzive v diplomatskih krogih ter sprva ostro nasprotovanje izraelskega premierja. Predsednik ZDA je dejal, da je treba rešitev iskati "na podlagi meja izpred vojne leta 1967 z med stranema dogovorjenimi zamenjavami ozemlja". Večina se je sicer osredotočila na prvi del povedi, ki pa ima tudi še drugi, nič manj bistven del. Z zamenjavo ozemelj se zgolj potrjujejo besede številnih pred Obamo (to je bil tudi del neuspelega poskusa v Camp Davidu leta 2000), da bodo preprosto nekatere spremembe po letu 1967 morale obveljati. Torej, nedvomna legitimizacija nekaterih naselbin, ki jih predpostavlja zamenjevanje ozemelj, povezano tudi z ohranjanjem judovskega bita izraelske države.

"Treba je biti pošten. Nekaj naselbin bo ostalo zunaj meja izraelske države," je včeraj potrdil Netanjahu. Vztrajanje pri letnici 1967 sicer pomeni predvsem vztrajanje pri vsaj približno relevantnem obsegu palestinske države. Današnja slika zidov, varnostnih ograj ter ograjenih cest do naselbin daje Zahodnemu bregu videz nekakšnega luknjastega sira. V trenutnih razmerah si je iskanje skupnega soglasja med Izraelom in Palestinci težko zamisliti, z vlado palestinske enotnosti, v kateri bi pomemben del predstavljal tudi Hamas, je zadeva še težje predstavljiva. Benjamin Netanjahu je bil včeraj povsem jasen, ko je palestinskega predsednika pozval, naj "raztrga dogovor s Hamasom" in naj se vrne za pogajalsko mizo. Nedvomno ni pozabil, da je Abas od nje odšel, ker se Izrael skladno z Likudu lastno naseljensko politiko ni odrekel gradnji nezakonitih naselbin na Zahodnem bregu, iz katerih (no, vsaj nekaterih) naj bi se, če bi meje izpred leta 1967 veljale, moral Izrael umakniti. Nikakor brez izraelskega pristanka. To, sicer jasno sporočilo, je včeraj ponovil tudi Netanjahu, ki je ameriškim kongresnikom in palestinski politični eliti povedal, da države ne bo nihče izsilil z glasovanjem v Generalni skupščini ZN, temveč zgolj s pogajanji. A teh pogajanj preprosto ni.

Spremenilo se ni skoraj nič. Tudi ameriški predsednik je dejal, da njegovo stališče nikakor ni novo. Po prvem ostrem odzivu Izraela je Netanjahu očitno presodil, da je bolje igrati igro, kot jo omogoča Obamovo stališče, čeprav bi siceršnji pristanek na umik Izraela na meje izpred šestdnevne vojne (nemara celo prelahek pristanek na razpravo o tem) bržčas kaj hitro zamajal Likudovo vlado. Ko so včeraj poslanci ameriškega kongresa znova z bučnimi aplavzi prekinjali izraelskega premierja, je ostalo jasno, da so nekatere reči nedotakljive. Govoriti se da o marsičem, ni pa nujno, da se bo to tudi uresničilo. Obami je treba predvsem priznati dejstvo, da je razpravo o izraelsko-palestinskem sporu premaknil z mrtve točke. A pravi koraki naprej se bodo zgodili, ko bo ameriškemu predsedniku Obami in drugim, ki podpirajo njegova stališča, uspelo retoriki dodati še premike za pogajalsko mizo, ali celo na terenu. Kar ta trenutno potrebuje, je predvsem krepitev zaupanja.