Na zadnji konferenci AIPAC-a je Netanjahu precej nedvoumno razložil izraelski pogled na nelegalno zasedena območja: »Judovsko ljudstvo je gradilo Jeruzalem pred 3000 leti in ga gradi danes.
Jeruzalem ni naselje ampak naša prestolnica.« Človek se je očitno že odločil. Škoda samo, ker ni razložil, kakšen status naj bi imeli v tej prestolnici Palestinci. Ali naj bodo turisti?
Razdor je prevelik in se še povečuje
V Haaretzu, bolj levičarsko usmerjenem židovskem časopisu, ki izhaja tudi v angleščini, so Netanjahuja pred odhodom v ZDA opozorili, da so mu Američani ponudili še eno priložnost, ki bi jo kazalo izkoristiti. Toda po uro in pol dolgem pogovoru z Obamo je postalo jasno, da je razdor med nekdanjima najtesnejšima zaveznicama v tem trenutku prevelik in se z vsakim srečanjem samo še povečuje. Nobenih nasmehov, komplimentov, izjav; nobenega fotografiranja … Zgolj skope izjave tiskovnih predstavnikov.
Zdi se, da je Netanjahu popolnoma napačno ocenil notranjepolitično situacijo v ZDA. Verjetno je mislil, da se bo srečal z Obamo, ki je oslabljen od spopadov za zdravstveno reformo, zaradi česar je tudi prestavil turnejo po Aziji. Toda Obama je ravno v tem času to zanj tako pomembno bitko dobil in njegova samozavest je na vrhuncu. Netanjahu pa je dobil dodaten udarec iz Londona, ki bo zaradi Mossadove kraje britanskih potnih listov izgnal izraelskega diplomata. Podoben ukrep bi lahko kmalu uvedla tudi Francija in še katera druga država.
Iran priljubljena tema Netanjahuja
Izraelci doma so seveda nad razvojem dogodkov zaskrbljeni. Po pisanju zgoraj omenjenega časopisa, naj bi bil Netanjahu izvoljen zaradi iranske jedrske grožnje. Nasploh je Iran v zadnjem času njegova priljubljena tema. Volilno telo je v tem trenutku dokaj enakomerno razdeljeno, z rahlo prednostjo desnice. Po raziskavi javnega mnenja jih 48 % meni, da bi morali nadaljevati z gradnjo na zasedenih ozemljih tudi za ceno razdora z ZDA, 41 % pa jih je za zamrznitev. Skratka, kar precej Izraelcev se ne strinja z razlaščanjem in nasiljem nad Palestinci. Predvsem zato, ker dobro vedo, kam vse skupaj vodi.
V ZDA je začela podpora Izraelu v javnem mnenju kopneti. Danes že kar veliko Američanov ve, da so strateški interesi Izraela in ZDA različni. Hladna vojna je končana, z njo pa počasi pojema tudi njena inercija v zunanji politiki. Sedanja kriza je zato številne proizraelske lobije začela siliti v še do pred kratkim nepredstavljive opredelitve: ali so bolj lojalni ZDA ali Izraelu. Poleg tega so se številni malce zamislili ob dejstvu, da so ob lanskem masakru palestinskega civilnega prebivalstva tiste zloglasne fosforjeve bombe financirali pravzaprav sami. Začeli so se spraševati, zakaj pravzaprav podpirajo tako problematično državo. To je tudi razlog, zakaj si nekateri lobisti AIPAC-a prizadevajo, da bi se v bodoče nesoglasja reševala stran od javnosti.
Niti Palestincem niti Izraelcem se ne piše dobro
Pod Netanjahujevo vlado ne čaka niti Izraelce niti Palestince nič dobrega. Ti ljudje živijo očitno v mitu o veliki izraelski državi, v kateri jim bodo lahko Palestinci le čistili čevlje in pometali ulice. Ceno, ki jo bodo morali za to plačati, pa bo še večja negotovost in vojaška angažiranost celotne družbe. Pred vsakim odhodom v trgovino bodo morali tako preverjati, ali so popravili svojo oporoko, ker ne bodo nikoli vedeli kje in kdaj se bo pred njimi razstrelil kakšen norec, ki so ga malce preveč stisnili ob zid.
Obeti za mir so v tem trenutku nikakršni – tudi če Netanjahu pod pritiskom vendarle privoli v pogajanja, je jasno, da mu v resnici ni do njih, zato bo izkoristil vsako najmanjšo priložnost, da za njihov propad okrivi Abbasa. Skrajni čas bi že bil, da se začne ob iranskih razmišljati tudi o izraelskih sankcijah. Konec koncev je glede jedrskega orožja tudi Izrael vse prej kot nedolžen.
2
