V letu 2011 so nas prepričevali

Na notranjepolitičnem prizorišču smo se najpogosteje ukvarjali s političnimi osebnostmi, kot so Borut Pahor, Katarina Kresal, Zoran Jankovič in Gregor Virant. Predsednika vlade, ki opravlja le še tekoče posle, smo se najprej "lotili" zaradi izgube občutka za realnost in ker ni želel poslušati niti nasvetov svojih najbližjih, in seveda na najnižji točki njegove dvajsetletne politične kariere, to je, ko so poslanci izrekli nezaupnico njegovi vladi.

Prav tako smo se dvakrat posvetili Katarini Kresal, političarki, ki je preživela dve interpelaciji, na koncu pa z ministrskega mesta odstopila sama, saj ji je računsko sodišče izdalo negativno mnenje v zvezi z najemom stavbe za NPU, to je slovenskega FBI-ja, in ko je protikorupcijska komisija ugotovila koruptivno dejanje. V naši rubriki se je znova znašla, ko je svetu stranke jasno sporočila, da nepreklicno odstopa z mesta predsednice LDS, in sicer po neuspehu stranke na prvih predčasnih parlamentarnih volitvah.

Vsekakor se nismo mogli izogniti Zoranu Jankoviču, najprej ne zato, ker se je kot župan predstavljal kot tisti menedžer, ki noče biti politik, nato pa zato, ker je bil veliko presenečenje prvih predčasnih parlamentarnih volitev.

In presenečenja so se vrstila. Gregor Virant nas je najprej prepričal, ko je naznanil samostojen nastop na volitvah in sprožil ugibanja, ali je ta usklajen s prvakom SDS Janezom Janšo. V drugo pa zaradi same volilne kampanje, ko je na začetku po javnomnenjskih raziskavah dosegal zelo veliko podporo volivcev, nato pa hitro padel in pristal kot četrti igralec v političnem pokru, sedaj pa se zdi, kot bi bil na popravnem izpitu.

V prejšnjem letu je izstopil tudi Goran Klemenčič, in sicer kot tisti supernadzornik, ki je uvedel Supervizorja in tako kot predsednik protikorupcijske komisije naredil nov korak proti korupcijskemu ribarjenju v kalnem.

Žal pa smo imeli na področju korupcije tudi kar nekaj ne tako prijetnih zgodb. Sum korupcije je padel na ustvarjalca imperija Tuš, Mirka Tuša. Protikorupcijski komisiji je bilo namreč vloženih več prijav suma korupcije, ker je Agencija za pošto in elektronske komunikacije Tuš Mobilu brezplačno dodelila frekvence za mobilno telefonijo.

Na naslovnice se je zavihtel tudi Zoran Thaler, in sicer takoj, ko so v javnost prišle novice, da se je ujel v mrežo britanskih novinarjev, ki so se predstavljali za lobiste in mu za usluge ponujali sto tisoč evrov, poleg tega je poskušal fiktivno rusko stranko nagovoriti k vlaganju v njegovo posestvo Istranova.

Očitki o koruptivnosti so leteli tudi na Andreja Horvata, vidnega člana SD, in sicer v povezavi z izvajanjem zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju od leta 2010 do 2015.

Zaradi obtožb protikorupcijske komisije, da je med službenim časom predaval, je moral odstopiti tako imenovani večni inšpektor Borut Brezovar.

Tarča številnih kritik na račun domnevno spornih poslov pri večini velikih gradbenih projektov v Mariboru v zadnjih letih je bil tudi tamkajšnji župan Franci Kangler. Prav tako so mu očitali več premoženja, kot ga je javno priznal.

Toda ozki strankarski interesi in preračunavanja so vodila tako predsednika DeSUS-a Karla Erjavca, ki je izstopil iz koalicije, kot tudi Gregorja Golobiča, da je odstopil z mesta ministra, kar je vse skupaj vodilo še k večjemu superreferendumskemu ne.

Seveda nismo mogli izpustiti superreferenduma, ki s trikratnim ne seveda ni bil neko presenečenje.

Vse bolj so se uveljavljale ideje o resetiranju Slovenije in pozivu k predčasnim volitvam. "Stvari v Sloveniji so precej zavožene," je prvi stavek k besedilu, pod katerega so se marca podpisali Gregor Virant, Janez Šušteršič, Marko Pavliha, Matej Lahovnik, Rado Pezdir in Žiga Turk. Toda v nadaljevanju, kjer razlagajo, zakaj so stvari zavožene in kako jih popraviti, niso povedali ničesar resnično novega.

Vse prav gotovo ni bilo rožnato niti pod rimskokatoliško streho, kjer je moral odstopiti nadškof Franc Kramberger. S tem je padla prva domina mariborskega "pogoltnega" cerkvenega poslovanja in razkritja astronomskih finančnih dolgov mariborske nadškofije.

Prepričal nas je tudi Simon Velički, ki se je odrekel direktorskemu stolčku prvega moža slovenskih kriminalistov, ker so v javnost prišle informacije, da je pred 22 leti povzročil prometno nesrečo s smrtnim izidom, čeprav je zanjo že plačal, saj je bil obsojen na zaporno kazen. In kljub temu, da je bil po petih letih rehabilitiran in zdaj velja za nekaznovanega.

Potem smo mislili, da se je "rodil veliki jack", ki ve, koliko moraš komu nesti, da se ti uresničijo želje, vendar se je izkazalo, da to vseeno ni. Župan Komende Tomaž Drolec si je namreč upal na glas povedati, da so slovenski uradniki koruptivni, vendar se je po razkritju tega "odkritja" za nekaj dni umaknil javnosti in ji nato predstavil drugo zgodbo.

Kot drugačna, takšna, ki bi lahko v politiko prinesla erotiko in druge novosti, se je zdela tudi Manca Košir, ki je med drugim povedala, da so ljudje pripravljeni na spremembe in sprašujejo, kako lahko pomagajo novoustanovljenemu Gibanju za trajnostni razvoj Slovenije (TRS), ki mu predseduje Koširjeva skupaj z nekdanjim varuhom človekovih pravic Matjažem Hanžkom.

Odmevna je bila zasedba filozofske fakultete in obraz dogodka, s katerim so želeli pokazati zlasti na nekatere probleme visokega šolstva, je bil Miha Kordiš, ki pa ob primerjavi z ikono kubanske revolucije odločno pravi, da ne želi biti plagiat Cheja Guevare.

Pestro je bilo tudi na gospodarskem področju, kjer je zaradi prijateljskega kupčkanja s SCT-jevimi terjatvami odvetnika Dušana Korošca odneslo predsednika uprave Petrola Aleksandra Svetelška.

Spoznali smo, da je Franc Križanič najbolj obremenjeni minister v času finančne krize, ki mu je kljub temu uspelo v veliki meri izpolniti naloge, ki mu jih je naložilo računsko sodišče. S temi besedami je prvi minister pospremil svojo odločitev, da finančni minister ostaja član vladne ekipe.

Doživeli smo, da si je prvi mož Agencije za trg vrednostnih papirjev Damjan Žugelj drznil kriviti bankirje. Javno je namreč spregovoril proti samovolji in aroganci bančnih krogov ter obsodil prelahko dostopnost bančnega denarja za sporne prevzeme.

Prevzel nas je Žiga Debeljak, mercatorjevec, ki je razblinil mokre sanje Ivice Todorića, to je največjega in najbogatejšega hrvaškega tajkuna, ki obvladuje velikanski koncern Agrokor in si znova želi v Debeljakov Mercator.

Posvetili smo se tudi Zdenku Pavčku, ki je uresničil zamisel o povezovanju slovenskih logističnih podjetij, vendar njegovi delavci kljub temu ne morejo plačevati položnic, sam pa je še vedno lastnik stanovanj, razkošne hiše in jahte.

Nikakor nismo mogli mimo aktivistov pred ljubljansko borzo, ki so se pridružili mednarodnim protestom proti pohlepu finančnih in političnih elit.

Prepričal nas je tudi Prekmurec Matej Raščan, ki je prek svojega podjetja Monera obvladoval Delo Revije in jih spravil na rob propada.

Pozornost na mednarodnem prizorišču si je zagotovo pridobil Hosni Mubarak, mož, ki je konec koncev le spoznal, da je njegove skoraj tridesetletne tiranije v Egiptu konec.

Zagotovo ni nič manj pozornosti požel Moamer Gadafi, državnik, ki je izumil mednarodni terorizem in ga je po dolgoletni ekonomski in politični blokadi Zahod le sprejel, na koncu pa ga je izdalo lastno ljudstvo.

Anteja Gotovino je haaško mednarodno sodišče obsodilo na 24 let. Hrvaška je za hip obmolknila in se nato spremenila v državo gneva. Toda prevladal je razum. Tudi Srbi so se morali odpovedati generalu mitskega ugleda, Ratku Mladiću, ki so ga ujeli po 16 letih bega.

Pod drobnogled smo vzeli tudi nekdanjega hrvaškega premiera Iva Sanaderja, katerega otroške sanje so bile postati nogometaš, a je namesto na zelenici pristal na političnem parketu in za časa svojega političnega delovanja zadel precej (avto)golov.

Odmeven je bil tudi odstop Francoza Dominiqua Strauss-Kahna s položaja generalnega direktorja Mednarodnega denarnega sklada, in sicer zaradi njegove domnevne obsedenosti z ženskami.

Njegovo strast je delil Silvio Berlusconi – premier republike bunga bunga. Zaradi njegovih številnih seksualnih afer in političnih igric se je zgražal ves svet, še večkrat pa je s svojimi izjavami sprožil salve smeha. Kljub vsem spodrsljajem je kar 17 let krojil usodo italijanske politike.

Grški premier George Papandreu nas je prepričal, ko je z napovedjo referenduma o evropskem načrtu za reševanje evra razburkal svet. Čeprav se je referendumu pozneje odpovedal, pa grenak priokus ostaja. Prvič je bilo začutiti, da ideja Evropske unije ni nujno večna.

Temu primerno smo se posvetili tudi evru, ki se mu močno tresejo tla pod nogami in nič ne kaže, da je rešitev blizu, še več, dolžniška kriza dobiva nove razsežnosti.

V središču zanimanja so bili tudi novodobni japonski samuraji v boju za prihodnost, ko so svetovni mediji na prvih straneh in v prvih minutah oddaj obširno poročali o katastrofi: potres, cunami, eksplozije ter ogenj in dim iz ene od poškodovanih jedrskih elektrarn v Fukušimi so namreč znova pokazali, kako ranljiv je lahko sodoben človek.

Na področju kulture nas je med drugim prepričal Matjaž Berger, režiser proslave ob dnevu državnosti, to je ob 20. obletnici samostojne Slovenije. Nadalje Andrej Predin, pisatelj, ki so ga hoteli cenzurirati in ne nazadnje tudi Veno Taufer, pesnik in 26. predsednik Društva slovenskih pisateljev. Izkušen obraz in vizionar, ki napoveduje močnejšo intervencijo v javno sfero.

Na področju kriminala pa je bil med drugim v ospredju začetek sojenja domnevnemu šefu slovenskega mafijskega kartela Draganu Tošiću, narkobaronu, Rođaku, Ćelavemu, Risanki, balkanskemu bojevniku ali "sejalcu smrti".

Na naslovnicah slovenskih medijev se je znašel tudi Dragan Paravinja – serijski posiljevalec in morilec, ki se je leta uspešno izogibal roki pravice in pri temu so mu nekoliko pomagali tudi slovenski organi, ki so ga očitno slabo ocenili ter se hkrati predolgo odločali o njegovi izročitvi Srbiji. Paravinjo so vendarle aretirali v Republiki Srbski, kjer je na zaslišanju v Banja Luki priznal, da je ubil, ne pa tudi posilil 17-letno Hrvatico Antonijo Bilić iz vasi Kričak pri Drnišu.