Upanje umre zadnje …

Petega avgusta se je za nesrečne čilske rudarje življenje ustavilo. In realno gledano, ni bilo mnogo tistih, ki so upali in po tihem verjeli, da bodo ujeti več kot sedemsto metrov pod površjem v rudniku bakra v San Joseju, v puščavi, približno petsto kilometrov od čilske prestolnice, spet kdaj ugledali luč dneva. Pa so jo, na svoje veselje in veselje mnogih širom sveta, ki so upali, da je nemogoče res mogoče. Kljub temu, da so prve dni pod zemljo številni izmed rudarjev verjetno obupavali, padali v depresijo in shujšani čakali na bridki konec.

Luč na koncu tunela je zasvetila, ko je bil izkopan prvi "ozek" reševalni jašek, po katerem so rudarji začeli dobivati hrano, pa zdravila, končno pa je bil vzpostavljen tudi stik z zunanjim svetom. Celo skoraj polurni video o svojem novem začasnem domovanju in kratkočasenju v njem so poslali v svet. Verjetno so prav takrat mnogi od rudarjev, pa ne samo oni, spet začeli upati, da se bo zgodil čudež.

Vse drugo je znano. Drugi reševalni jašek ̶ prav počasi so reševalci drugega za drugim rudarje z rešilno kapsulo Feniks spremenili v največje junake svetovnih medijev. "Bil sem blizu boga, a tudi hudiča," je po odrešitvi priznal Mario Antonio Sepulveda. Da, vrnili so se med žive. In njihovo reševanje je menda voajersko spremljala kar milijarda Zemljanov, novinarske ekipe pa so kar tekmovale za čim boljše posnetke.

Zdaj je vsega konec. Reševanje je pod streho, srečni rudarji so pri družinah, nekateri morda tudi pri ljubicah. Zgodbe, ki jih namreč piše življenje, so včasih malce krute, ampak življenje rudarjev se vseeno počasi vrača v običajne tirnice. Počasi skušajo pozabiti nekaj, kar jih bo vedno spremljalo in jih je za vse življenje zaznamovalo. Na delo ne hodijo, ker bodo rudnik zaprli ali pa so ga že. Nesrečnim rudarjem naj bi pomagala država, vsaj pol leta naj bi bili preskrbljeni, skratka finančno neodvisni. Tako obljublja čilski predsednik, ki se je z bolivijskim kolegom, državi sta vsaj za nekaj časa zakopali svoj večstoletni ozemeljski spor, fotografiral z rešenimi rudarji, med katerimi je bil tudi bolivijski knap. "Čile nikoli ne bo več isti," je v soju bliskavic in kamer prepričano zagotavljal čilski predsednik. Jasno, da ne.

Tragedija rudarjev je vrnila vero v človečnost, v pomoč so človeku, v medčloveško solidarnost, ki jo velikokrat manjka, in seveda simpatije, ki so jih povsod po svetu želi čilski rudarji, so bile otroško iskrene. Pomoč rudarjem naj bi ponujali mnogi. Zdaj so slavni, čilski rudarji.

Ko bodo kamere ugasnile, bosta ugasnila tudi njihovo junaštvo in slava. To ne bo čisto takoj. Najprej bodo rudarji prodali svoje zgodbe iz "podzemeljskega" ujetništva. Kaj jih je obdržalo pri življenju? Zakaj niso obupali? Vse to še kako zanima zahodni potrošniško usmerjeni svet. Zakaj tega ne bi unovčili? Ja, zakaj pa ne? Usoda jih je pahnila sedemsto metrov pod zemljo, nič krive, nič dolžne. Le znašli so se ob nepravem trenutku na nepravem mestu. Srečno pa se je končalo. In zato je še kako veliko zanimanje za več kot dvomesečno podzemno avanturo razumljivo veliko. Menda si producenti, filmarji in knjigotržci že manejo roke. Zaslužek bo ogromen. Film, nadaljevanka ali … Samo upamo lahko, da bo nekaj drobtin padlo tudi v naročje čilskih rudarjev. V svojem vztrajanju in veri do življenja so svetu dokazali, da upanje umre zadnje, pa če je še tako težko in skorajda meji na čudež. Ampak tudi ti se dogajajo. Pa čeprav ne prav pogosto!