Ujetega Thalerja tožba

Škandal s prestrezanjem glasovnih sporočil znanim britanskim osebam je spravil Murdochov medijski imperij v resne škripce. Strategija kupovanja miru z zajetnimi odškodninami oškodovancem je bolj ali manj propadla in obeta se mučno razkrivanje seznama prisluškovanih, kupovanja informacij od policistov ... News of the World je časopis, ki na naslovnici najraje objavi ekskluzivno izpoved prostitutke o posteljnih sposobnostih razuzdanih nogometašev ali kakšno sorodno veletemo, politika pa ga zanima manj in seveda zgolj kot eksces.

Glede na to, da je korporacija, ki izdaja tudi časopis, v katerem so objavili zgodbo o igri s podkupovanjem evropskih poslancev, pa se je našel vsaj nekdo, ki bi bil denarno odškodnino očitno pripravljen sprejeti. Nekdanji evroposlanec Zoran Thaler je javno sporočil, da razmišlja o tožbi proti korporaciji News International oziroma Sunday Timesu, ki je objavil članek, zaradi katerega je moral odstopiti. Thaler trdi, da je med njegovim primerom in primeri tistih, ki tožijo News of the World, veliko podobnosti. Le kje jih vidi? Oškodovancem iz tračarskega časopisa so prisluškovali, vdirali so v njihovo telefonsko komuniciranje, z njimi pa niso bili v neposrednem stiku.

Javnost ne ve, kaj so "ujeli" v telefonskih stikih Sienne Miller, Juda Lawa in drugih slavnih žrtev opravljivega časopisa, pri čemer je edino relevantno vprašanje, zakaj so prisluškovali Tessi Jowell, tedanji državni sekretarki, odgovorni za medijsko politiko. Pri Thalerju je jasno vse: nasedel je novinarjema, ki sta se izdajala za lobista, sestajal se je z njima, se dogovoril za sodelovanje, kot evropski poslanec za njune izmišljene šefe vložil zakonsko dopolnilo, in ko sta mu povedala, da jim bo izstavljal račun vsake tri mesece, je dokazal tudi, da je ena od redkih stvari, ki jo zna v angleščini kolikor toliko spodobno izgovoriti, fraza Bog vas blagoslovi.

Thalerjev aktualni račun je skrajno banalen: časopis, ki ga je namočil, je del korporacije, ki se je znašla v godlji zaradi nezakonitega pridobivanja informacij. Oni so simulirali ponujanje podkupnine, jaz sem simuliral, da jo bom sprejel, trdi Thaler, nezakonito pa je bilo le tajno snemanje in prisluškovanje. Vse je bila torej le nedolžna igra, razen njihovega dokumentiranja. Prav, verjamem, ampak prisluškovanje? Kdaj so mu prisluškovali? Če so ga v restavraciji posneli izpod mize med dogovarjanjem o vložitvi amandmaja in izstavljanju računov, mu pač niso prisluškovali.

Thaler poskuša predrzno vsiliti javnosti, naj požre enačaje med tračarskim časopisom, ki je prisluškoval, in (pogojno) resnim časopisom, ki je nastavil podkupovalno past evropskim poslancem – in zavaroval dokaze s tajnim snemanjem. Tragično pri tem je, da je precej manj obsceno brati neumnosti o tem, kako se varata filmska zvezdnika, kot to, kako se evropski poslanec dogovarja o svojih "svetovalskih" uslugah.

Namesto da bi se Thaler potuhnil v čim prejšnjo javno pozabo, se širokousti in še naprej zavaja. Slovenske državljane ima odkrito za bedake. Najbolj ponižujoče spoznanje njegove klavrne zgodbe je, da nas lahko vsak politik, čeprav je do konca zapravil verodostojnost, še naprej vleče za nos. Kako je že rekel Kučan, ko se je januarja v Dražgošah zavzel za rehabilitacijo slovenske politike? Vsi politiki niso enaki in koruptivni. Res je, nekateri so za nameček še neskončno nesramni in neumni.