Ugova zapuščina

Prihaja čas, ko se bodo pogovori obvezno usmerili v poletne počitniške načrte in bo marsikdo med nami s čudno samoironijo zatrdil, da na slovenskem morju, ki ga tako ali tako ni več kot za pljunek, že ne namerava letovati. (Seveda se bo ta ironizirana majhnost instantno napihnila, ko bo spet na sporedu slovensko-hrvaški morski spor.) Za nekatere 300 hektarjev slovenskega morja le ni tako malo; zagotovo pa ni dvoma, da je plitvo in pusto. Zaradi našega onesnaževanja in pretiranega ribolova je že dolgo kritično degradirano in nobena skrivnost ni, da se število morskih prebivalcev drastično zmanjšuje. Leta 2000 sem sodeloval pri predstavitvi Slovenije na Expu v Hannovru; tema svetovne razstave je bila Človek, narava, tehnologija. Takrat sem spoznal biologa in potapljača Uga Fondo. Ugo je kot profesionalni potapljač izvajal zahtevna podvodna dela po vsem svetu. Kot ekolog je zagovarjal večjo skrb za okolje, obenem pa tudi dejavno poseganje vanj. Za slovenski del Jadrana je imel nenavadno zamisel: na dno morja je želel postaviti umetne podvodne grebene. Moduli, sestavljeni iz različno oblikovanih nekajmetrskih betonskih plošč, bi morskim prebivalcem priskrbeli zatočišče, skrivališče pred plenilci in miren kraj za razmnoževanje. Ugov cilj je bil postaviti 25 enot in verjel je, da bi se v kakšnih desetih letih potapljači ob obisku umetnega grebena lahko veselili ob pogledu na obilico podvodnega življenja.

Pri Ugovem projektu ni šlo za zelo revolucionarno zamisel. Umetne podvodne grebene, sicer manjše, je v svoji potapljaški karieri videval na različnih koncih sveta. Kot ekolog je bil pozoren le na konstrukcijo, da bi bil material čim manj ekološko sporen in da bi oblika modula omogočala nemoten pretok morske vode, ki bi prinašala hrano in kisik do vseh mest modula. Njegovo zamisel so podprli vodilni biologi in naravovarstveni uradniki. Pred tremi leti in pol je s somišljeniki ustanovil iniciativni odbor, da bi izoblikoval ustrezno pravno obliko, s katero bi projekt lahko izpeljali. A v vseh dvajsetih letih, kolikor je poskušal uresničiti zamisel s podvodnimi grebeni, mu ni uspelo premakniti birokratskega aparata z okoljskega ministrstva, da bi gradnjo oziroma namestitev dovolilo. Kaj šele, da bi jo financiralo. Petindvajset betonskih modulov na enem hektarju morskega dna bi stalo pol milijona evrov. To je približno toliko kot bo stalo deset metrov predora pod Markovcem – če bo zgrajen. Oziroma toliko kot bodo na fregati Triglav zapravili za strelivo v nekaj mesecih.

Sredi prejšnjega tedna je Ugo Fonda po hudi bolezni umrl. Bojim se, da razen tistih nekaj rib, rakov, školjk in glavonožcev v slovenskem Jadranu ne bo prav veliko bitij, ki bodo žalovale za njegovimi neuresničenimi grebeni. Zato mi je še toliko bolj žal, da je odšel.