Turk: Odločbo sodišča bo treba spoštovati!

Minister, ki je prevzel "superministrstvo" za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, ne skriva, da velike bitke še prihajajo in bo jesen tudi politično vroča, tako kot poletje in pomlad … "Dalo bi se zvoziti z relativno majhnim obsegom odpuščanja v šolstvu," priznava Žiga Turk, ki opozarja, da so šolski standardi in normativi pri nas preprosto med najbogatejšimi v Evropi.

Zagrizen bloger in tviteraš, ki je postal minister že drugič (v prvi Janševi vladi minister za razvoj) zagotavlja, da tvita tudi za to, ker si kot politik ne dovoli vzeti sladkosti normalnega življenja. Za največji dosežek aktualne vlade "šteje" sprejem zakona o uravnoteženju javnih financ in rebalansa letošnjega proračuna.

Ste med politiki, ki uporabljajo vse komunikacijske poti pri komuniciranju z javnostmi, mnogi vas posnemajo. Se kljub vsem tem komunikacijskim možnostim, od blogov do socialnih omrežij, ki jih ponuja splet, te pri nas dovolj uporabljajo?

Ne vem, jaz si predvsem ne dovolim vzeti sladkosti, prednosti nekega normalnega življenja zaradi tega, ker sem politik. Poskušam se obnašati čim bolj tako, kot da nisem politik in minister. Tvitam še naprej, blogam še naprej, seveda pa je vsaka stvar bolj politično interpretirana, kot rečeno, skušam ohranjati stik z realnostjo, z neko normalnostjo.

Nekateri vam očitajo, da ne najdete dovolj časa za določene probleme, določena odprta vprašanja, na drugi strani pa ste precej strastni tviteraš.

Nisem strasten tviteraš, kot veste je tvit 140 znakov in ga človek napiše tako rekoč spotoma, mimogrede … Tega, da na tem (mojem op. p.) ministrstvu ne delamo s polno paro, da nismo v problemih, v reševanju stvari 24 ur na dan, tega si ne dovolim očitati …

Pet mesecev je od nastopa vlade Janeza Janše, v njej ste "superminister", zadolžen za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Kako ocenjujete prve mesece nove vlade, sto dni miru (kriza in recesija) ni imela na voljo …

Bilo je napornih pet mesecev, predvsem prvih sto dni, ko bi se morali spoznavati z ministrstvi in postavljati ekipe in morda kaj malega reorganizirati, združevali smo tri ministrstva in delali zelo zahteven rebalans proračuna, položaj, ki smo ga nasledili po vseh vladah doslej, je preprosto tako težak, da nismo imeli izbire, nismo mogli čakati z rebalansom proračuna, preprosto ni bilo drugega izhoda …

Kaj je največji uspeh, dosežek prvih petih mesecev aktualne vlade?

Definitivno je največji uspeh, da smo s širokim družbenim soglasjem sprejeli zakon o uravnoteženju javnih financ in rebalansa državnega proračuna. Saj je bilo veliko nasprotovanja in tudi skrbi tistih, ki bodo morali z manjšimi sredstvi končati leto, pa seveda še tudi kakšno naslednje leto, ampak na koncu smo prvič, odkar ta država obstaja, prišli do krčenja sredstev, do varčevanja in to v soglasju s socialnimi partnerji, kar pa ni majhen uspeh. Morda ta korak finančno ni bil tako težak, kot smo upali, da bo ali kot bi moral biti, ampak to, da je bil narejen v soglasju s socialnimi partnerji, nekaj velja.

Kaj je v prvih mesecih največji poraz aktualne vlade Janeza Janše?

Menim, da velikih porazov še nismo imeli! Še vedno nekako upam, da nekatere spremembe ustave, povezane zlasti z zlatim fiskalnim pravilom, niso zamrle, da se bomo o tem še pogovarjali, da bomo naredili kakšen napredek. Če bi fiskalno pravilo imeli v preteklosti, se ne bi ta vlada srečala s tako enormnim dolgom … tako drastičnim naraščanjem obresti, ki jih mora država plačevati za v preteklosti najeta posojila.

Uspehe vlade javnost razume drugače: zadnje ankete kažejo, da je podpora vladi na najnižji točki doslej, slabih 64 odstotkov anketirancev je prepričanih, da vlada ni uspešna v spopadanju s krizo, z gospodarskimi izzivi …

Ja, ampak če to primerjamo s številkami, ki jih je dosegala Pahorjeva vlada, prejšnja vlada kljub nebrzdanemu zadolževanju kljub temu, da se ni spopadla z nobenim resničnim problemom, nobenega resničnega tekočega problema ni skušala zagrabiti za roge, ni imela kakšne večje podpore … morda "mi" nismo znali dovolj natančno razložiti, kako potrebno je to, kar delamo, da pač ni druge alternative. Če nižate plače, izdatke za znanost, za šolstvo, za kulturo, za zdravstvo, za socialno varnost, je pač težko biti priljubljen.

Podpora vladi pada, največji koalicijski stranki SDS pa raste … malce nelogično, ne gre skupaj.

Ukrepi vlade ne morejo biti popularni, po drugi strani pa bi jaz sklenil, da ljudje ne vidijo alternative, nekih drugih političnih igralcev, ki bi bili sposobni delati bolje.

Se vam ne zdi, da se znova ponavlja to, kar se je dogajalo že v času prve vlade Janeza Janše, da se koalicijski partnerji zgubljajo v SDS?

To je stalen poskus zanetiti neka nesoglasja znotraj koalicije. Spomnim se iz prejšnjega mandata (prvega mandata vlade Janeza Janše, op. p.), ko so Novo Slovenijo in SLS skušali "našuntati", češ vi izgubljate v koaliciji, aktualna koalicija glede na stvari, ki jih dela, in na težavnost poslov v resnici zelo dobro drži skupaj. Zelo je složna!

Če se spustiva na področje dela vašega ministrstva, ki je že ob nastanku zaradi ukinitve samostojnega ministrstva za kulturo dvignilo nemalo prahu, varčevalni ukrepi na področju šolstva po zadnji anketi Dela Stik ne uživajo podpore v javnosti, podobno je tudi v zvezi s projektom združevanja šol. Ste še vedno prepričani, da bodo napovedani ukrepi prinesli želene rezultate?

Ja! Želen rezultat zmanjševanja stroškov bomo absolutno dosegli. Tisti strah, ki je s tem povezan, da bo prišlo tudi do padca kakovosti, je neupravičen. Nobenega razloga ni, da bi se to zgodilo. Saj sem tudi sam nezadovoljen, da se zmanjšuje sredstva za izobraževanje, znanost in kulturo, pa tudi na športu je manj denarja in tudi drugi ministri so nesrečni, ker je denarja manj, ampak preprosto tiskarne evrov v Sloveniji nimamo. Še vedno si bo aktualna vlada velik del proračuna morala sposoditi in tisto, po čemer jaz ocenjujem svoje delo in delo mojih podrejenih, je, ali naredimo vse, da bo z zmanjšanimi sredstvi sistem čim bolje delal.

Kaj pa združevanje šol?

Ni primaren cilj tega varčevanje, cilj je vzpostaviti nek vzdržen šolski sistem zlasti za to, da bi neke šole in neke programe, ki so majhni in na meji vzdržnosti in rentabilnosti, povezali in jih v nekem okolju ohranili. Če in kakšne bodo racionalizacije, bomo še ugotavljali: mi srednje šolstvo plačujemo po glavi dijaka, tista združena šola bo dobila toliko denarja kot vsota posameznih šol. Ravnatelj na vrhu bo lahko denar najbrž bolje upravljal, ker bo učitelje lahko bolje razporejal, ker bo podporne službe boljše urejal, nastale bodo možnosti za boljši pouk, z boljšimi sredstvi ...

Pa se bomo lahko jeseni izognili odpuščanju v šolstvu, ne nazadnje tudi v visokem šolstvu za letošnjo jesen napovedujejo odpuščanja ali vsaj občutno znižanje plač?

Na letni ravni so sredstva visokega šolstva nižja za okoli osem odstotkov. Jaz prihajam iz visokega šolstva in vem, da sredstva za visoko šolstvo, ki jih zagotavlja država, niso edina. Preprosto povedano, ne morem na račun visokega šolstva še več vzeti kulturi, znanosti, vrtcem, staršem … če upoštevava, da na fakultetah še marsikaj zaslužijo tudi mimo državnega denarja, potem osem odstotkov manj za visoko šolstvo ni več tako veliko.

Vendar pa je dejstvo, da družboslovne oziroma humanistične fakultete malo težje služijo denar na trgu …

Tam nekoliko težje in to bo terjalo neko tenkočutnost rektorjev, da bodo rezerve, ki jih imajo v sistemu, zaznali. Na nekaterih fakultetah je zaslužkov zelo veliko, bo pač treba neka dela, ki so jih do sedaj dobili plačana posebej, vključiti v plačo, ponekod pa bo treba upoštevati, da dodatnih zaslužkov ni, da so programi nacionalno pomembni in specifični in jih zato ohranimo.

V visokem šolstvu se vedno porajajo apetiti po novih visokošolskih ustanovah, imamo že štiri univerze, ljubljansko ,mariborsko in primorsko, pa zasebno univerzo v Novi Gorici in Visokošolsko središče Novo mesto, ki ga mnogi razumejo kot zametek nove univerze …

Po mojem ni pomembno vprašanje števila univerz, ampak ali obstaja intelektualni potencial, ki se razporedi na dve, tri, štiri, pet univerz. Številka prav gotovo ni konstanta.

Kaj pa vprašanje kakovosti študija ob velikem številu univerz in visokošolskih organizacij? Kakovost pada, s tem se strinjajo vsi strokovnjaki …

Če bi pogledali, koliko univerz na prebivalca imajo evropske države, potem bi videli, da je Slovenija med tistimi, ki ima razmeroma malo univerz na število prebivalcev. Razlike v velikosti pri slovenskih univerzah so takšne, da je ena univerza dve tretjini celotnega visokošolskega prostora. Nič ni narobe s tem! Se mi pa ne zdi slabo, da imajo študenti čim več izbire, da imajo profesorji čim več izbire, da imajo tudi podjetja izbiro, s kom bodo sodelovala na področju raziskav in razvoja. Izbira se je povsod pokazala kot dobra možnost …

Lahko pričakujemo v tem mandatu tudi formalno ustanovitev univerze v Novem mestu?

V koalicijski pogodbi imamo zapisano, da je cilj ustanoviti neko visoko tehnološko univerzo, nič ne piše, da v Novem mestu.

Kaj bodo v prihodnjih mesecih prioritete na vašem ministrstvu?

Zdaj smo pogasili največje požare, vezane na javne finance, čaka pa nas nekaj stvari, ki so iz zakona za uravnoteženje javnih financ izpadle, predvsem nadaljevanje pogajanj o standardih in normativih v šolstvu. Vedeti je namreč treba, da so standardi in normativi pri nas med "najbogatejšimi" v Evropi in v OECD daleč nadpovprečni. Naše mnenje je, da imamo raje manj in bolje plačane učitelje kot pa veliko in neprimerno plačane …

To za seboj potegne odpuščanje …

Po eni strani to potegne za seboj odpuščanje, po drugi strani pa se nam povečujejo generacije. Število otrok, ki se bodo vpisali v naslednjih letih v osnovno šolo, se bo večalo, z nekaj napora, z nekaj naravnega odliva, z naravnim menjavanjem služb bi se najbrž dalo zvoziti z razmeroma majhnim obsegom odpuščanja.

Mlade generacije pa težko dobijo službo, delo, kakorkoli že … Redki dobijo redno zaposlitev pred tridesetim letom, zato raje študirajo in študirajo …

Pri bolonjski prenovi visokega šolstva smo naredili nekaj napak, smo tukaj, v mislih imam tudi sebe kot univerzitetnega učitelja v tistem času, napake smo naredili, ker so bile takrat tudi spodbude, da večamo število programov, predmetnikov in število ur … Ustvarjati koristno, produktivno delo je danes težje kot kdajkoli prej. Tudi zaradi avtomatizacije, pa poceni azijskih trgov delovne sile in napredka tehnologije, ampak rešitev vsekakor ni, da se obnašamo neracionalno, ko stvari delamo. Mi smo imeli sistem, ki je imel polno zaposlenost, bil pa je zelo, zelo neracionalen. Gospodarska politika države mora težiti k temu, da ne sledimo zaposlovanju zato, da ima nekdo službo v javnem sektorju, ampak za to, da nekdo v zasebnem sektorju ustvarja dodano vrednost.

V Sloveniji se je od osamosvojitve naprej vedno dogajalo, da se je ob menjavah vlad vedno na veliko menjalo ljudi in na njihove položaje v javnem sektorju in državnih podjetjih postavljalo svoje ljudi, kako preprečiti ta zaposlovalni sindrom? Da se ne bo politično zaposlovalo …

Tega je bilo zagotovo nekaj tudi pod vsemi prejšnjimi vladami. Nekaj tega je do neke mere normalno. Če imate vi dve eliti, dve ekipi, se morata nekam dati, medtem ko nista na oblasti. Mi moramo v Sloveniji ustvariti bistveno bolj meritokratski sistem, ko gre za zaposlovanje. Do dela, do posla, do javnega naročila mora dejansko priti najboljši … to je včasih tudi težko definirati, za to se moramo vsi potruditi, da izbiramo po strokovnosti.

Kako gledate na zelo vročo odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice o izbrisanih? Nekateri vaši ministrski kolegi že namigujejo, da se zbirajo črni oblaki nad aktualno vlado Janeza Janše. Denarja za odškodnine izbrisanim ni, zagotavljajo vladni predstavniki, kako gledate vi na odločitev sodišča?

Jaz sem bil impresioniran in presenečen, ko sem iz medijev izvedel za sodbe. V številnih razpravah o problemu izbrisanih je bilo v preteklosti večkrat rečeno, da ne bo odškodnin, zdaj se je izkazalo, da odškodnine so. Ne vemo, kaj bi se zgodilo, če bi bile sprejete rešitve, ki bi reševale primer od primera. Problem izbrisanih je nastal v začetku devetdesetih let, sicer pa menim, da je treba odločitve sodišča spoštovati. Se pa bojim, da bo kdo težko razumel, da za socialo, šolstvo, zdravstvo nimamo, za odškodnine pa bomo imeli. Še enkrat pravim – odločbe sodišča bo treba spoštovati. To je temelj pravne države.