Ponedeljek, 10. 1. 2011, 9.22
10 years, 9 months
Tunizijsko igranje z ognjem
Lahko bi se reklo, da je Buazizi prižgal ogenj, ki se je potem spremenil v pravi požar. Ko je prejšnji torek zaradi opeklin umrl, so se razmere zaostrile. Pogreba se je udeležilo več kot pet tisoč ljudi, ki so med drugim prisegli, da se bodo maščevali.
Protesti so usmerjeni predvsem proti vladni ekonomski politiki, zatiranju človekovih pravic (veliko se govori o svobodi govora) in seveda korupciji. Očitno je preveč ljudi dobilo tisti skrajno nevarni občutek, da tako in tako nimajo več česa izgubiti. Podatki o žrtvah se precej razlikujejo, Figaro je npr. v nedeljo objavil, da je opozicija naštela dvajset mrtvih, vladna stran pa le dva.
Tunizija je sicer že leta stalna "stranka" različnih organizacij za človekove pravice. Toda glede na to, da je šef države Ben Ali vedno kazal dovolj veselja do preganjanja islamskih skrajnežev, mu je Zahod take bagatelne stvari rade volje odpustil. Ampak zdaj se je vse skupaj zakompliciralo.
Štiriinsedemdesetletni Ben Ali je na oblasti že od leta 1987. Z njim je Tunizija postala teoretično demokratična država, ki spoštuje človekove pravice in svobodo govora, praktično pa avtoritarni režim. Ben Ali je skozi devetdeseta na splošno veljal za spretnega vladarja, ki je s tehnokratskim načinom vodenja znal spodbuditi gospodarsko rast, zatreti radikalna islamistična gibanja ter tako državo rešiti pred usodo sosednje Alžirije. S tem se je ustvaril temelj za nekakšen družbeni dogovor: režim zagotavlja zaposlitve ter sprejemljivi življenjski standard, državljani pa ga v zameno tolerirajo. Ampak zadnji dogodki kažejo, da je ta dogovor zdaj padel v vodo.
Težko je reči, ali gre pri tem za naključje ali kaj več, toda dejstvo je, da je le nekaj dni pred protesti WikiLeaks objavil dokument, iz katerega je razvidno, da so tudi Američani postali pozorni na Ben Alijevo skorumpiranost. S tem so Tunizijci potrditev svojih obtožb tako rekoč uradno dobili še od zunaj. Ben Ali je sicer kmalu po začetku nemirov skušal vse skupaj rešiti z mehanizmom grešnega kozla ter zamenjal tri ministre in dva guvernerja, vendar protestnikov to ni pomirilo. Je pa s to gesto pokazal, da se zaveda resnosti razmer.
Najbolj zaskrbljujoče pri celotni zgodbi je to, da so se nemiri že preselili tudi v Alžirijo. Prejšnjo sredo so se na ulicah številnih mest zbrali mladi in protestirali proti podražitvi nekaterih živil. Potem se je vse skupaj hitro razplamtelo in zdaj že štejejo ranjene in mrtve. Mnogi se bojijo, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo izbruhnilo tudi v Maroku. Razmere so podobne: velika brezposelnost zlasti med mladimi in izobraženimi, rast cen osnovnih življenjskih dobrin, vprašljiva legitimnost vlade itd. – eksplozivna mešanica, ki jo lahko v zrak požene že najmanjša iskra.
V tem trenutku ni še nikomur jasno, kakšen bo končni razplet. A Evropa postaja vse bolj zaskrbljena, zlasti Francija, ki velja – podobno kot Slovenija za Balkan – za evropskega eksperta tega dela sveta. Taktika je za zdaj zadržana: najprej počakati, potem pa se bo že videlo. Brez dvoma je najpomembneje to, da ne pade preveč žrtev, kajti potem se bo še težje pogovarjati.
Zanimivo je, da v francoskem tisku kljub vsemu v glavnem ne mislijo, da bi lahko nemiri spodmaknili Ben Alijev stolček. Ta vsaj za zdaj nima nobene prave alternative. Opozicijo je namreč doslej tako uspešno zatiral, da je danes povsem neizoblikovana in neorganizirana, notranje povsem razklana. Poleg tega imajo protesti zelo jasen "proti", ne pa tudi "za". A vseeno bo do nekaterih sprememb gotovo prišlo. Vprašanje je samo, katerih.