Trpljenje ne več najmlajšega Boruta …

Werther je pač živel, ljubil in zelo, zelo trpel! Pa saj je to usoda vsakega, mar ne? Se morda s to oguljeno frazo kdo ne strinja? Verjetno bi težko našli takšnega ali takšno, ki bi temu lahko zares argumentirano nasprotoval/-a. Ljubezen do koga ali česa je pač tisto, kar nas vodi, kar nam daje smisel. Tako je pač življenje in morda je tudi zato tako lepo, čeprav ima seveda tudi temne plati. Tega se gotovo še kako dobro zaveda tudi slovenski premier Borut Pahor, ki ljubi. Koga? Zagotovo najbolj prav samega sebe. Vsi, ki ga poznajo ali morajo z njim delati, neradi priznajo, da ima vsemogočni Borut najbolj rad prav samega sebe, da ne ljubi svetovalcev in prišepetovalcev, saj se najraje zanese prav nase, saj le sebi tudi zares zaupa.

Morda se mu je tudi zato že v začetku septembra zgodila napovedana vroča jesen, čeprav smo koledarsko še krepko v poletnih dneh in tudi temperature so kljub precejšnjemu upadu v preteklih dneh še prijetno visoke. Dvigajo pa jih vsi tisti, ki predsedniku vlade in njegovim ministrom že tako ali tako delajo sive lase. Najprej zdravniki, ki so z umikom svojih soglasij za nadurno delo zarezali prvo, še kako krvavečo rano v Pahorjevo ljubeče srce. Če je bil BP še pred tedni skoraj prepričan, da bodo z bogovi v belem, kot mnogi pravijo zdravnikom, tik pred dvanajsto le našli skupni imenovalec, se je očitno dobro uštel: ali je krivo, ker ni spoštoval nasvetov boljših poznavalcev domače zdravstvene scene , ali da je težavo čezmernega nadurnega dela zdravnikov preprosto podcenil, sploh ni več pomembno. Zdaj je treba rešiti, kar je mogoče. Pomembno je torej, kdaj se bodo zdravniki vrnili k "ustaljenemu" delovnemu ritmu, s čezmernim nadurnim delom, saj težave nastajajo, čakalne dobe tudi, posledice pa bodo jasno in glasno, to je treba povedati, nosili kdo drug kot trpeči bolniki.

Kaj mi je bilo tega treba, se verjetno zdaj sprašuje predsednik vlade. Zdravniki so v slovenski zgodovini številnim prvim in resornim ministrom v preteklosti že delali težave. In tega se je očitno premalo zavedala aktualna Pahorjeva vlada. Nisem podpornik zdravnikov, ampak brez kompromisa ne gre in ne bo šlo, pa če si to še tako neradi priznamo in raje po nojevsko potiskamo glavo v pesek – tako kot očitno mnogi v ministrski ekipi. Pa Pahorjeva fronta niso le zdravniki, ampak tudi neizprosni sindikati, ki spodnašajo pokojninsko reformo. Prvi zakonski predlog iz reforme naj bi bil prihodnji teden že na poslanskih klopeh. Kaj se bo potem dogajalo, je nemogoče napovedati: referendum, protesti, oboje ali še kaj tretjega, kdo ve? Nič kaj dobrega za vladno garnituro.

Ampak Pahorjevi fantje in dekleta imajo ob kopičenju vseh črnih oblakov tudi z Vegradovim, ki jasno kaže, da so pristojne državne ustanove v tem primeru pogorele na vsej črti, vsaj kanček upanja na boljše čase. BDP se je v letošnjem drugem četrtletju povečal za dobra dva odstotka, kar je posledica predvsem večjega izvoznega povpraševanja. Nekaj se premika, to je treba priznati, ampak je šele začetek! Pretiranega navdušenja nikakor ne more in tudi ne sme biti. Še zlasti ne, ker je vlada z zdravniki in sindikati na bojni nogi – reformi zdravstva in pokojninskega sistema pa sta temeljna kamenčka mozaika prihodnje Slovenije. Tega se predsednik vlade še kako dobro zaveda … Če ne, pa …