Trgovina prihodnosti

V bogati paleti sadističnih, z vojnami navdihnjenih praks lahko odpremo novo poglavje: ugrabljanje civilistov oziroma uporaba vojnih ujetnikov kot primernega vira za pridobivanje rezervnih človeških delov. Res je čudno, da so se tega spomnili šele kosovski osvoboditelji ob koncu drugega tisočletja. Najpreprostejše rešitve so pač pogosto prav pred očmi, a obenem tako skrite in nedosegljive. Kot ponavadi je bilo tudi tokrat treba le prestopiti magično mejo etike in morale in že se je odprl čudoviti svet novih podjetniških možnosti in osrečujočega bogastva svobodne iniciative. Proizvodnji in prodaji prepovedanih drog, zvodništvu na tisoč in en način, preprodaji orožja in trgovini z belim blagom so dodali še nezakonito trgovanje z vitalnimi človekovimi organi in seznam dejavnosti v panogi je za korak bližje popolnosti. 20 kilogramov heroina, 12 Moldavk in pet ledvic, prosim.

Nekateri trdijo, da je nekdanja haaška tožilka Carla del Ponte vse vedela. Tudi vodstvo Združenih narodov na Kosovu naj bi vedelo, kaj se dogaja. Če so vedeli omenjeni, so vedele tudi tajne službe. Seveda niso ukrepale. Zagotovo je vedel tudi Tony Blair, ki je od domnevnega kolovodje krvave trgovine z organi, kosovskega premierja Hašima Tačija, pred meseci hvaležno sprejel zlato državno odlikovanje. Vsi veliki in pomembni so vedeli, nam pa zdaj prepuščajo, da se zgražamo. In da jim ob najnovejši minibalkanski kampanji navideznega nevtraliziranja najhujših regionalnih negativcev (Tači, Milo Đukanović, Ivo Sanader) tiho ploskamo.

Če lahko verjamemo trditvam srbskega tožilstva, je bilo srečanje vojne za Kosovo in črne trgovine s človeškimi organi zelo plodno: ledvice nesrečnih Srbov so potovale na vse konce sveta, do Skandinavije, ZDA in Izraela, vpleteni pa so bili kirurgi od eksotičnih Filipinov do daljne Brazilije. Spoznanje ob tem je grozljivo: trgovina s človeškimi organi je postala legitimen posel, vojaški spopadi pa ne pomenijo več le sistematičnega zanikanja temeljnih človekovih pravic, ki jih že dolgo ne potešijo niti najnizkotnejše oblike poniževanja človekovega dostojanstva in zato iščejo zadovoljstvo v razvijanju grotesknega zadovoljevanja kapitalistične nenasitnosti. Človek, ki je organiziral to "postransko" dejavnost v vojaških spopadih za neodvisnost države, je priplezal do položaja predsednika vlade.

Še vedno bi raje verjel, da je srbsko tožilstvo zaslepljeno in poskuša manipulirati z izmišljenimi obtožbami. A mi nekako ne uspe. V času, ko je bilo Kosovo še jugoslovanska republika in se je kosovska iredenta napajala pri marksistično-leninistični ideologiji, sem se udeležil njihovih demonstracij v Bernu. Povabili so me, naj naredim reportažo o življenju kosovskih zdomcev v Nemčiji in tako sem spoznal človeka, ki se je predstavljal kot tretji v hierarhiji kosovske iredente. Vztrajno sem ga spraševal, ali drži, da Albanci na Kosovu posiljujejo Srbkinje, kot je takrat trdil jugorežim. Zanikal je, da bi bilo to res, drugo noč najinega napornega pogovarjanja pa je napol jezen, napol sovražen rekel: "Res počnemo to." Torej tudi proizvajate heroin, da s prodajo financirate nakup orožja, sem še spraševal – in tudi to je na koncu priznal. Vse za našo stvar, je rekel. Kako naj torej verjamem, da kosovski Albanci res niso pobijali Srbov zaradi prodaje njihovih ledvic? In kaj je lahko po vojnodobičkarskih roparjih človeških organov naslednji mejnik sprevržene človeške civilizacije?