Težave z imperijem

Roy Greenslade z Guardiana je šel celo tako daleč, da je celotno dogajanje primerjal z arabsko pomladjo: "Rupert Murdoch je postal Hosni Mubarak. Oblastnik je obvladoval medijski imperij več kot štirideset let in z uporabo političnih vzvodov postopoma postajal vse vplivnejši."

Za razumevanje vsega najbrž ne bi bilo slabo zgodbe postaviti v nek širši kontekst. Murdochov vzpon se začne nekje na začetku osemdesetih in na simbolni ravni zaznamuje postopno prevlado neoliberalnega koncepta politike, ki ga je najpopolneje utelešala Margaret Thatcher (niso ji zastonj rekli "železna lady"). Brez nje Murdoch po vsej verjetnosti ne bi bil to, kar je. Z drugimi besedami: ni odločilno to, da se je pač dobro razumel s Thatcherjevo, imel sorodne politične nazore – v bistvu se je dobro razumel z vsemi njenimi nasledniki –, odločilno je to, da je Murdoch preprosto del te zgodbe.

Znano je, da se britanska medijska scena v mnogo pogledih zelo razlikuje od evropske, čeprav je res, da se ta razlika na žalost vsak dan zmanjšuje. Ena od najopaznejših razlik se kaže v dojemanju zasebnosti: če velja v Evropi to področje načeloma za sveto, zbuja pri Britancih malodane paranojo. Britanci namreč vedno razumejo demokracijo v kontekstu transparentnosti: območja teme in neprosojnosti so potencialna zatočišča zarotnikov, kriminalcev in teroristov. Naloga medijev je, da ta področja ustrezno osvetlijo in ljudem pokažejo resnico oziroma, povedano v medijski govorici, dejstva. Njihov moto se glasi: Predstaviti zgolj dejstva in nič drugega kot dejstva!

Mimogrede: Nietzsche je nekoč dejal, da ne obstajajo nikakršna dejstva, marveč zgolj njihove različne interpretacije. Iluzijo objektivnosti je mogoče primerjati z naivnostjo tistih, ki mislijo, da lahko ostanejo zunaj političnega polja, če na primer ne gredo na volitve. No ja, anglosaška tradicija je v tem pogledu vsekakor drugačna in neguje drugi tip senzibilnosti.

Britanci so iz te svoje obsesije napravili pravi teater. Kdor potuje v London, dobro ve, da se mora tam primerno obnašati celo na stranišču, kajti kamere spremljajo človeka praktično na vsakem koraku. Iz tega kulturnega področja so prišli tudi tisti skrajno neokusni televizijski šovi, v katerih udeleženci tekmujejo, kdo bo o sebi razkril več bizarnih podrobnosti. Skratka, brez skrivanja – skrivanje je vendar sinonim za nekaj potencialno nevarnega!

Kot rečeno, Murdoch je imel z vsemi britanskimi premierji dobre odnose, z njimi se je redno srečeval in pogovarjal, marsikdaj najbrž tudi kaj dogovarjal. V javnosti je veljal za nekakšno št. 1 iz Alana Forda, s svojo pojavnostjo je zbujal občutke strahospoštovanja. (Edina izjema je bila Margaret Thatcher, ki je imela dovolj močan značaj, da medijev ni nikoli jemala pretirano resno.) V tem kontekstu je bržkone treba razumeti tudi ves ta bes javnosti in zadrego politikov, ki obžalujejo svoja druženja z njim. Danes je postalo skorajda že nespodobno, če njegovo ime ne izgovarjaš z dolžnim moralnim ogorčenjem.

V parlamentu že ustanavljajo najrazličnejše preiskovalne komisije, ki bodo raziskale vse nepravilnosti, težava je le v tem, da so Britanci tovrstne komisije že zdavnaj patentirali kot slepilne manevre za pomiritev javnosti. Za Camerona je prišel tisti trenutek, v katerem se vsak politik vsaj enkrat vpraša, kaj mu je bilo tega sploh treba; Milibanda je po dolgem času v parlamentu obsijalo sonce, toda to je, če ne bo prišlo do kakšnih novih dramatičnih razkritij, bolj ali manj tudi vse. Vprašanje je namreč, kdo si pravzaprav na področju medijev iskreno želi kakšne temeljite spremembe.

Murdoch je torej v težavah. Toda resnična težava Britancev ni on, ampak to, da zdaj krivdo poosebljajo in ne vidijo povsem degeneriranega sistema. Kot oseba, človek, posameznik je Murdoch razmeroma nepomemben, pomemben je kot simbolna figura. Vsa njegova pomembnost je izhajala iz strahu politikov. In najbrž je Greenslade s primerjavo z Egiptom mislil ravno na to nenadno izgubo strahu. Vendar pa tega strahu niso izgubili zaradi nenadnega prebliska poguma, osvobodil jih je medij – Guardian.