Superženske

Naključje (ali luna, karkoli) je hotelo, da sta letos dan žena in pustni torek padla na isti dan, za nameček pa se je 8. marca začel tudi 12. mednarodni feministični in queerovski festival Rdeče zore. Med žvečenjem drugega krofa sem tako lahko brala izjave o (ne)enakopravnosti žensk, na primer tisto od Kresalove, ki ugotavlja, da "še nismo izpolnili ciljev pogumnih posameznic z začetka 20. stoletja". Njihov cilj morda res ni izpolnjen, ampak v Zahodnih državah je to bolj ali manj to. Stagniramo. Če je bilo 20. stoletje obdobje boja za pravice žensk, je 21. stoletje obdobje boja za pravice lezbijk in gejev. Prišli smo daleč, ja, ustvarili smo pogoje za enakopravnost, se zaradi lastne naprednosti potrepljali po ramenih in zdaj ob 8. marcu izkoristimo priložnost za razglabljanje o tem, zakaj svet še vedno ni idealen za oba spola, potem pa smo eno leto mirni, ker smo se spomnili na to problematiko. Bravo mi. V resnici smo le udobno ugnezdeni v svet, kjer je na videz vse mogoče. Ženske lahko počnemo skoraj vse, kar lahko počnejo moški in včasih še več, tudi ti pa lahko počnejo skoraj vse, kar počnemo ženske. Skoraj. Ličila, petke in gospodinjenje jim bo še vedno prineslo večjo ali manjšo mero pogledov od strani in obrekovanja, tako kot bomo me vedno obrekovane zaradi na primer razuzdanega obnašanja, razsipnega življenja ali kričečih otrok.

Ženski pogovor je klepet, ki kliče dež, moško razpravljanje je seveda povsem navadno pogovarjanje, pa čeprav jim trači sploh niso tuji. Če smo uspešne, nam s hladnim prizvokom nalepijo oznako karieristk, če se nam orosijo oči, smo preveč čustvene, če se upiramo ljubimkanju, nas hitro okličejo za frigidnice, če se obnašamo kot Samantha Jones, smo kurbe. Pri kakršnemkoli varanju bomo vedno krive me in to – ironično - predvsem v ženskih očeh.

V enem koraku moramo znati potolažiti otroka, uspešno voditi projekt v službi, imeti čas za prijateljice, biti popolne in popolnoma zadovoljene v postelji, vsak drugi dan preteči deset kilometrov, po delovnem dnevu skuhati večerjo, vredno Michelinove zvezdice, pri teroriziranju dlak, gub in podočnjakov moramo biti uspešnejše kot najhujši ekstremisti in z omejenimi sredstvi se moramo dokopati do najboljšega pudra na trgu, hlač, ki se nikoli ne zmečkajo ter petk, ki nikoli ne ožulijo. In vse to, ne da bi si okrušile lak na nohtih, seveda, kremplje pa tako ali tako najraje brusimo na drugih ženskah. Preden se spustimo v boj z moškimi, skušamo eliminirati tekmice; stokamo o dvojnih merilih in jih same podpiramo. Oviramo se tako med sabo kot same sebe.

Tudi revije za ženske, ki naj bi nam dvigovale samozavest, večinoma delujejo kot glasnik nemogočih kriterijev. V poplavi nasvetov, kako biti boljša sodelavka, prijateljica, ljubimka, mama in kuharica, naj bi dobile občutek, da smo lahko vse to, da se lahko preobrazimo v karkoli. A – kot v knjigi Izbira ugotavlja tudi uspešna slovenska filozofinja in sociologinja Renata Salecl – priročniki za samopomoč namesto odpravljanja občutka neustreznosti tega pravzaprav krepijo. In le kdo je najbolj množični potrošnik knjig za samopomoč kot prav ženske?

Svoj piskrček pristavijo še čudoviti oglasi, po katerih bi človek sklepal, da je menstrualna kri modra in da je največji izziv v življenju vsake ženke odstranjevanje madežev z moževe srajce. In potem na zadku avtobusa zagledam reklamo za ne vem kaj že, na kateri je prikazana noseča ženska, katere zaobljen trebušček objemajo moške roke s poročnim prstanom na vidnem mestu. Majhen in obenem velik detajl na obleki države, ki je vprašanje oplojevanja samskih žensk prepustila odločitvi volivcev, in v kateri se zdi, da je pravica do posvojitev otrok pri lezbičnih in gejevskih parih edina točka družinskega zakonika. 21. stoletje, vam na uslugo.