Spravno srečanje v Washingtonu

Veliko smehljanja, rokovanja, trepljanja, lepih besed in … To je vse. Nič konkretnega o vzpostavitvi dveh držav in umiku Izraela z zasedenih ozemelj. Samo nekaj nejasnih besed o tem, da naj bi se mirovni pogovori začeli v nekaj tednih. Brez zveze. Kot poročajo mediji, naj bi se Obama ustrašil jesenskih kongresnih volitev, pri katerih so bili judje – kako ironično – tradicionalni podporniki demokratske stranke, Netanjahu pa vse večje mednarodne osamljenosti Izraela. Jerusalem Post je ravno včeraj zaskrbljeno ugotavljal, da so zaradi nedavnega napada na humanitarno pomoč za Gazo udeležbo na jeruzalemskem filmskem festivalu odpovedali Meg Ryan, Dustin Hoffman in monaški princ Albert, tako da zdaj sploh ne bo kakšne večje zvezde. Kar se tiče mirovnih pogovorov, je največja težava, da Abbas očitno nima dovolj močnega mandata za kakršnakoli pogajanja. V zvezi s tem so se v zadnjem času pojavile govorice, da naj bi ZDA začele tajne pogovore s Hamasom. Glede na to, da je tovrstne govorice med drugim objavil Fox News, je vprašanje, koliko je vse skupaj resno. Bi pa to bilo vsekakor pametno, kajti če ne bo v pogajanja vsaj posredno vključen tudi Hamas, nimajo niti teoretičnih možnosti.

Izrael je poskušal pred kratkim Američane odvrniti od prodaje 20 novih lovskih letal F-15 in posodobitev 150 starih Savdski Arabiji. Američani tako vojaško krepijo svoje zaveznike proti Iranu. Neimenovani vir je za Haaretz povedal: "Danes so ta letala zoper Iran, jutri pa se lahko obrnejo zoper nas." Pred kakim mesecem se je londonski Times skliceval na prav tako neimenovani ameriški vir, po katerem naj bi se Izrael s Savdijci že dogovoril za uporabo zračnega prostora pri napadu na Iran. Ob trenutnih odnosih s Turčijo lahko v tej zvezi o čem takem takoj nehajo razmišljati. Nadvse nerodno je tudi to, da je Turčija članica Nata. No, kakorkoli že, Savdska Arabija je omenjene navedbe odločno zanikala.

Ali so potemtakem odnosi med državama res tako zelo dobri? Glede na to, da se v zadnjem času v ameriških medijih veliko piše in govori o generalu Petraeusu, bi se kazalo spomniti, da je bil ravno on eden od prvih, ki je opozoril na "vojaško" vrednost tovrstnega prijateljstva in vpliv na terenu. Poleg tega so ameriški mediji srečanje opisali kot Obamov poraz, izraelski pa kot Netanjahujev. Kako čudno, oboji so očitno spregledali iskreno, neomajno, brezpogojno … Prijateljstvo in ljubezen.

Henry Kissinger je v svojem obsežnem delu Diplomacija predstavil zelo zanimivo karakteristiko današnjega Izraela. Primerjal ga je s Francijo ob koncu prve svetovne vojne, ki je v trenutku zmagoslavja že slutila znamenje bližnje katastrofe: "Tako kot Izrael v modernem obdobju je Francija svojo ranljivost zakrila z ostrino, prve znake panike pa z nepopustljivostjo. In ravno tako kot Izrael v modernem obdobju je bila v nenehni nevarnosti izolacije." Glede na to, da človek običajno zelo dobro ve, o čem govori, ima Izrael zelo dobre razloge za paniko in strah.