Spoštovanje

Prejšnji ponedeljek sem komentiral malomeščanske šege prvonovembrskega praznovanja, veseljačenja in žalovanja in na pisanje se je odzval bralec Antikomunist ter mi prisodil tipično razmišljanje za nihilistični ultraanarholiberalizem. "Vse sesuje, nič mu ni sveto, iz vsega se norčuje, ob vsem se postavlja 'nad'," je ugotovil. Na (komunistični) očitek o nihilističnem ultraanarholiberalizmu sem se v svoji novinarski karieri že navadil, bolj zanimiva je ugotovitev, da mi nič ni sveto in se iz vsega norčujem: zakaj bi mi kaj moralo biti sveto? Če že, ali ne obstaja možnost ločnice med praznikom in načinom praznovanja? Če poenostavim: (poskušal) sem pisati o zakrinkanem strahu pred smrtjo, bralec pa me je obtožil, da ne premorem spoštovanja. In spoštovanje je vredno kratke polemike.

Pred štirimi leti sem si (bolj iz "fenomenološke" radovednosti kot iz poklicne dolžnosti) v živo ogledal ceremonijo ob uvedbi evra v Sloveniji. V Cankarjevem domu so se zbrali slovenski politični in gospodarski odličniki in najpomembnejši politiki Evrope. Glavni so imeli govore in vsak izmed njih je protokolarno poimensko nagovoril druge prisotne pomembneže: njegova ekscelenca predsednik evropske komisije je najprej posebej pozdravil njeno ekscelenco predsednico Evropskega sveta, njegovo ekscelenco predsednika Evropske centralne banke, njegovo ekscelenco predsednika Republike Slovenije, njegovo ekscelenco premierja Republike Slovenije (ne nujno v tem zaporedju) … Naslednji govorec je za govorniškim pultom ponovil vajo in dobršen del slovesnosti je minil v ritualu frenetičnega vzajemnega naslavljanja gosposke iz prve vrste. Navadnemu smrtniku, ki mu nič ni sveto, ni bilo jasno, ali se je nekomu zataknilo na srednjeveškemu dvoru ali gleda Monty Python v živo. To pa je tudi vsa zgodba o današnji vrednosti spoštovanja.

Nekakšen ideal sodobnih (pa tako anahronističnih) politikov, prototip institucije spoštovanja, je angleška kraljica. V imenu spoštovanja njene odličnosti je kaznivo celo o njej grdo govoriti, obenem pa njeni PR-dvorjani na tisoč in en način gradijo njeno simpatično, popolnoma vsakdanjo človeško podobo. V isti sapi je nedotakljiva in "ena izmed nas", po novem tudi s svojo stranjo na Facebooku. Prav ta kraljičina "navadnost" je najbolj prevarantska, saj je njen edini cilj utrjevanje formalnega, praznega spoštovanja preživete institucionalne vloge. In komu izkazuje spoštovanje angleška kraljica? Prejšnji mesec ga je izkazala – Coca Coli. Na obisku nove polnilnice pijače na Severnem Irskem je slavnostno odstrla polmetrsko zaveso iz rdečega brokata in na steni je zasijal ogromen zamašek Coca Cole, tega ultravlagatelja, darovalca novih delovnih mest, tehnološkega inovatorja, najboljšega prijatelja lokalnih skupnosti … Te megakorporacije, ki že desetletja nesebično gasi žejo revnega sveta in skrbi, da lahko vsak izmed nas ob ponižnem spoštovanju svojega rablja tudi vsaj malo uživa v tovarni življenja in si izpusti iz steklenice svojega duha sreče.