Spet ti Irci!

Referendumski šoki so Evropski uniji že poznani. Pred nekaj več tremi leti so ustavni pogodbi za Evropo zgodovino izglasovali volivci v Franciji in nato še na Nizozemskem. Pred sedmimi leti so bili na delu Irci, ki pa so nato naslednje leto menda spoznali svojo zmoto in podprli še zdaj veljavno Pogodbo iz Nice. Ne bom pisal o tem, kako je Lizbonska pogodba dobra in kaj dobrega prinaša vam in meni, ker preprosto pri tej pogodbi ne gre za to. Gre za to, da je to več sto strani dolgo besedilo, menda se uporablja tudi beseda skropucalo, dokaj nepregledno in razen svoje institucionalno preobrazbene funkcije ne prinaša nič takega, kar bi vas moralo vznemirjati. Bolj bi nas moralo vznemirjati tisto, kar je zaradi irskega »ne« v ozadju in kar je privedlo Irce do tega, da so obkrožali besedico proti. To pa so – poleg že omenjenega nepoznavanja besedila – nejasne, za marsikoga že neugodne gospodarske razmere, globalna rast cen hrane in goriv. Inflacija, ki ji kupna moč prebivalstva le stežka sledi. To, ali boste prihodnje leto volili sedem ali osem evropskih poslancev je dokaj nepomembno, če se mleko in kruh dražita in če razmišljamo o tem, da bomo morda primorani življenjski slog prikrojiti visokim cenam goriv. Reforma institucij Evropske unije najbrž res ni vprašanje, o katerem bi morali odločati na referendumu, a zakoni so pač zakoni. In Irska ima take zakone. Osrednja referendumska past je znana in jo vidimo tudi pri nas. Močno je bila podčrtana pri francoskem »ne« ustavni pogodbi. Referendum omogoča, da volivci zaradi povsem drugih razlogov glasujejo proti nosilcem oblast in jih ob odsotnosti volitev kaznujejo za stvari, ki bi jih morali storiti pa jih niso ali ne morejo.

Evropska unija je na razpotju. Močno se kažejo notranje razlike. 27 držav je težko obvladovati ali zvesti na skupen imenovalec. Po referendumskem »ne« je denimo francoski predsednik Nicolas Sarkozy dejal, da Hrvaška ne bo mogla vstopiti v EU, če članice zaradi irske zavrnitve ne bodo ratificirale Lizbonske pogodbe. S tem se sicer ne strinjata komisar za širitev Olli Rehn in zdajšnji predsedujoči Svetu EU Dimitrij Rupel. Dejstvo pa je, da je propad ustavne pogodbe dodobra zaposlil Unijo pri iskanju novega kompromisnega besedila in kaj podobnega se utegne zgoditi tudi zdaj. Prednostne naloge za Evropsko unijo so, kot rečeno, drugje in morajo biti v ospredju pozornosti političnih elit. Razlika med velikimi in malimi v EU je že v tem, da je francoski referendumski »ne« uničil ustavno pogodbo, irski »ne« pa je razumljen kot motnja v sistemu. Svojevrsten paradoks Evropske unije je, da utegne biti sedemindvajseterica talec manj kot odstotka prebivalcev povezave. Čeprav Lizbonska pogodba ni besedilo, ki potrebuje demokracijo za potrditev, ponuja še večji paradoks in dokaz demokratičnega deficita. Namreč, da ima v Evropski uniji le odstotek prebivalstva moč demokratičnega odločanja o skupnih zadevah.