Slovensko-hrvaški pakt

Ljubezen med Jadranko Kosor in Borutom Pahorjem ne pozna meja in tako se prihodnje leto obeta skupna predstavitev Slovenije in Hrvaške na Expu v južnokorejskem mestu Jeos. Dežurni Slovenci so se takoj zgrozili, ker bo naša država domnevno plačevala promocijo južni sosedi, saj nam bodo Hrvati zagotovo ukradli pozornost. Vendar se tega res ni treba bati. Expo je tako irelevanten, da ne pomaga niti, če uspe neki državi ukrasti pozornost vsem drugim sodelujočim državam. Vsaj približno vem, o čem govorim. Bil sem na Expu 1998 v Lizboni in leta 2000 v Hannovru. Ljudi, ki se podijo od paviljona do paviljona, sicer res ni manjkalo in če si vzameš tri dni časa, imaš vsaj teoretično možnost, da najdeš še kaj več kot dva zanimiva paviljona. Zanimiva, ne prelomna. Expo je postal Expo zaradi Eifflovega stolpa in po tem dosežku se nikoli več ni "pobral"; vsake toliko časa poskuša spremeniti koncept, vsakih nekaj let ga skoraj ukinejo, potem pa ga spet poskušajo prodajati kot največjo razstavo kulturnih, gospodarskih in tehnoloških dosežkov na svetu. V Lizboni in Hannovru nisem uspel videti nič od tega. V Hannovru so vsi hodili gledat nizozemski paviljon; danes ga ne najdeš v nobeni referenci. Veliko jih je tudi čakalo v koloni pred hrvaškim paviljonom. Hrvaška je že nekajkrat zapored uporabila preizkušen recept: sladkobno mešanico projiciranih gigantskih razglednic naravnih lepot in turističnih znamenitosti, vizualni melos, ki je za nekoga z drugega konca sveta lahko eksotičen in pač lep. Tako kot ti je, če si iz hrvaške soseske, lep in eksotičen Vietnam. Prepričan sem, da je skriti namen slovenskega pajdašenja s Hrvaško na Expu torej prav nasproten – da se bi rada Slovenija sončila v hrvaški priljubljenosti.

In kaj lahko država (ter državljani) s tem pridobi? Predstavitev na Portugalskem in v Nemčiji preverjeno ni imela nobenega učinka. Lanski nastop na Expu v Šanghaju so v slovenskih medijih opevali na veliko, naša predstavitev je bila premišljena, vsebinsko in simbolno povezana z ljubljansko svetovno prestolnico knjige (mimogrede, če kje najdete svetovno prestolnico knjige, jo vrnite Ljubljani) …

Slovenija je v Šanghaju za svoj paviljon osvojila celo nagrado … Potem pa nič. Nobenih konkretnih – kulturnih, gospodarskih, tehnoloških – učinkov. Nobenih povezanih investicij, (kitajskih) turistov, česarkoli sploh. Logično, Expo je namenjen sam sebi oziroma nekaj uradnikom vladnega urada za komuniciranje in z njimi povezanim propagandistom, umetnikom, pomembnim gostom ter drugim iznajdljivim glavam, ki se rade prisesajo na državne jasli. Paviljon na Expu stoji dva, tri mesece, še dlje in dnevnice so bogate.

Po vseh slovenskih Expih še vedno ni jasno, kaj naj bi država na svetovni razstavi sploh počela oziroma ponujala. Ob naslednji, južnokorejski priložnosti bodo profesionalni vladni komunikatorji zagotovo spet ponujali malo lipicancev, malo vinčka, malo Ljubljane, malo slovenskega "feelinga", kot popolnoma novo presenečenje pa še koprsko Luko. Bodo promovirali vojno koprskega pristanišča s tržaškim in reškim? Bodo razložili, kako se bo Luka razdelila med Koper in Ankaran? Ali bodo pripovedovali zgodbo o žerjavistih na robu totalne stavke? Ne, po eni strani bodo v prepoznavni socrealistični maniri opevali kapacitete Luke, po drugi pa bukolično opevali naravo v njenem zaledju. In če jim uspe privabiti vsaj nekaj južnokorejskih tankerjev, od katerih vsak zasede pol Tržaškega zaliva, bo morala ekologija malo počakati. Stroški takšne promocije Slovenije se seveda vrtijo v milijonih evrov.