Slovenija, "takle mamo"

Dr. Peter Pregelj je predstojnik oddelka za psihiatrijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Je profesor in zdravnik v zelo zgodnjih 40 letih z bogato akademsko kariero in prakso. Z vso strastjo se posveča nevrobiologiji, išče genetske vzroke za najresnejšo zdravstveno-psihiatrično tegobo Slovenije, samomorilnost. Vodi ambulanto za starostnike. O Slovencih je prepričan, da smo zdravi ljudje, morda le malo preveč pesimistični.

V družbi velja prepričanje, da se Slovencu, ki ni na nobeni strani, ne godi prav dobro. Veliko ljudi, ki se ne opredeljuje, zatekajo se v individualni svet, se vedejo eskapistično … Ekstremnega športa je v Sloveniji precej. Prvo vprašanje je, zakaj bi se morali opredeliti, kdo to zahteva. Ali to zahteva družba, je to sploh pomembno za delovanje posameznika? Smiselno bi se bilo osredotočiti na realen položaj, kaj je naloga posameznika, ki naj jo opravi v družbi ne glede na to, ali je desni, levi, naš ali vaš. Osredotočiti bi se morali na sposobnosti posameznika, ne pa pripadnost levi ali desni opciji, ker to vodi v razvoj družbe in delovnega mesta.

V Sloveniji najpogosteje slišimo: "Takle mamo." Besedna zveza je prešla v žargon. Jaz jo vidim kot sprijaznjenje z razmerami, ki niso optimalne. Ali je to simptomatično?

Pozor! Samouresničujoče se prerokbe. Ko verjamemo, da se bo nekaj zgodilo, in je verjetnost, da se bo res zgodilo, prav zato, ker tako verjamemo, večja.

Koliko po vašem mnenje samouresničujoče prerokbe vplivajo na razvoj družbe? Če imamo negativno predstavo o svetu, bomo iskali samo tiste informacije, ki so v skladu s to predstavo, drugih ne bomo slišali ali jih bomo pozabili. In če smo prepričani, da je svet črn in grd, bomo pri večernih novicah slišali samo ene informacije in bomo rekli, da je točno to. Nekdo, ki je boljšega razpoloženja in je prepričan, da je svet lep, mogoče ne bo poslušal negativnih informacij.

Gledanje televizijskih poročil se s tega vidika ne zdi zdravo početje. Ne moremo si zatiskati oči pred informacijami, to je pač treba vedeti. Je pa res, da se za nekoga, ki je zelo anksiozen, lahko vprašamo, zakaj bi gledal te stvari. Vemo tudi, da obstaja nagnjenost k temu, da bo nekdo, ki je bolj depresiven, iskal samo neke negativne informacije.

Je Slovenec sposoben zdrave samorefleksije? Brez te, vemo, ni spremembe. Mislim, da je, jaz sem pozitiven. Vsak je sposoben narediti nekakšno samorefleksijo, ne bi smelo biti ovir, da nekdo tega ne bi izpeljal. Je pa težko spreminjati svoje poglede na svet in nase. To je najtežje spreminjati, predvsem poglede, ki so mu jih dali starši. Gre za težko psihično delo, ki ga nekdo opravlja, ampak je mogoče dobro zanj in za generacijo za njim.

Ali bi Slovenca z eno dobro terapijo lahko obrnili v bolj konstruktivno smer? Slovenci ne potrebujemo terapije, morda kakšen že, na splošno pa ne.

Kaj pa naj naredimo? Ne smemo se osredotočiti na ocenjevanje ljudi, temveč ocenjevanje njihovih dejanj. To je kot pri otrocih. Nekdo otroku, ki se popaca, reče pacek, torej ga oceni kot osebo. Dobro bi bilo, da tega ne počnemo in da se odrasli naučijo in poskušajo svoje bližnje in sodelavce ocenjevati tako, po delu torej. Da se torej osredotočamo na tisto, kaj je nekdo opravil, ne pa na to, kakšen je. To nas na delovnem mestu pravzaprav ne zanima. Kdo je dober po srcu ali ne in kdo je o čem prepričan.

Kriza je sicer velika. Kako naj posameznik – če preslikamo, potem tudi država – preživi krizo? Tako kot pri vsakem stresu, poskušati moramo čim bolj racionalno pristopiti k zadevi. Ne smemo misliti, da je nekdo nekaj namenoma naredil nam, temveč je treba poskušati gledati tako: nastala je težava, kako bom to rešil. Če se vidi, da so nekatere možnosti zaprte, na primer za nekoga, ki je poslal že 20 prošenj za službo, pa mu niso na nobeno odgovorili, se je smiselno s tem sprijazniti, da nas vsaj čustveno dodatno ne izčrpava. Se pravi: če je šlo nekaj narobe, ni nujno, da gre še vse drugo. Če je nekdo brez službe, naj zato povrhu vsega še ne zboli. Osredotočimo se na težavo in na to, kar je mogoče, ne pa na tisto, kar ni mogoče.