Skrajneži med nami

Zabavno je videti, kako se v zadnjih tednih na poteh po Rožniku in okoli živalskega vrta ter Koseškega bajerja povečuje število rekreativnih tekačev, ki pridno nabirajo kilometrino. Približuje se oktobrski Ljubljanski maraton in treba se je pripraviti. Kar težko je razumeti, zakaj se toliko ljudi muči s tekom. Poleg splošno uveljavljenega predsodka, da s tem delajo nekaj koristnega za svoje zdravje, jih očitno žene še nekaj več, zaradi česar v tem početju uživajo. Če zanemarimo tistih nekaj "uvoženih" afriških maratoncev, je kakšnih petnajst tisoč Slovencev pripravljenih celo plačati, da lahko konec oktobra tečejo po ulicah prestolnice. Potem je še na tisoče drugih, ki premagujejo razne maratone in dolge teke po vsej državi. Kaj šele tisti, ki jih ne zadovolji niti triatlon in potrebujejo dvojnega – sedem kilometrov in pol plavanja, 360 kilometrov kolesarjenja in dvojno dozo maratona … Tudi za njihove tekme je pri nas poskrbljeno.

Težko je reči, ali smo bolj narod mazohistov ali nastopačev, zagotovo pa slovimo po nesorazmerno velikem številu čudakov, ki počnejo nekaj skrajnega in – če to hočejo ali ne – vsaj za pet minut užijejo slavo narodnih junakov. Imeli smo himalajsko zvezdo Tomaža Humarja (in pred njim še nekaj drugih, pa tudi novih še ne bo kmalu zmanjkalo). Imeli smo jadralca Jureta Šterka in njegov davidovski boj z oceani. Imeli smo maratonskega plavalca Martina Strela, pa so hollywoodski rokodelci zavohali njegov nastopaški potencial in nam ga speljali. Še vedno imamo Jureta Robiča, ki ne neha vrteti pedalov niti takrat, ko se mu že korenito meša. Imamo Matevža Lenarčiča, ki je z ultralahkim letalom prelisičil vse gigantske oblake in ledene megle ter obletel Zemljo. Aleš Brezavšček je s svojimi 234 kilometri na uro kar nekaj časa držal svetovni rekord v hitrostnem smučanju … Med nami je množica popotnikov, ki išče cilje, do katerih ni prišel še nihče drug, in množica avanturistov, ki lovi doživetja, ki jih še nihče ni izkusil.

Vendar bi iz izkušenj naših ekstremistov izvlekli kaj več od domnevnega spoznanja, da jih obvlada adrenalinska omama. Lahko bi spoznali, da nismo le narod marljivih in prepirljivih ljudi, ampak da smo tudi vztrajni, pogumni, iznajdljivi in psihično trdni. Če bi te nujne lastnosti naših ekstremistov vzeli zares, bi se lahko tudi bolje razumeli tudi med sabo. A kaj ko nam bolj leži spektakelsko malikovanje. Junak sobotnega večera Zavec nas ne navdihuje s svojo življenjsko izkušnjo. Njegovo težavno otroštvo v Halozah je le medijska retorična figura in navduševal nas bo le, dokler bo boksarski šampion sveta. Tudi on ne bo presegel vloge priložnostnega medija za instantno samopotrjevanje in samopromocijo drugih. Naenkrat nas je obsedla navdušenost nad boksom in največji navdušenci so se našli med ministri, premierji, župani in drugimi estradniki. Namesto da bi bili pozorni na avtentično sporočilo njegovega spektakla, mu ga poskušajo vsaj malo ukrasti. Škoda za marsikateri navdih med nami.