Seksi monarhija

V petek dopoldne sem brez posebnega cilja vklopil namizni računalnik in ujel v živo prihod angleške kraljice v westminstrsko opatijo. To me je spomnilo na tisto avgustovsko noč, ko me je prebudil neposreden prenos nesrečne smrti princese Diane. In na tisto septembrsko popoldne, ko sem na poti s Šmarne gore izvedel za newyorška dvojčka, doma pa so me že čakali posnetki zrušitve. In na tisti konec decembra, ko je CNN vso noč napovedoval usmrtitev Sadama Huseina, vmes pa neumorno predvajal oglas za kavo z Georgom Clooneyem.

Ob usodnih trenutkih informacij preprosto ni treba iskati, sploh se ni treba »vklopiti«, ker te mediji s svojo totalnostjo sami poiščejo in »vklopijo«. Le kako je mogoče drugače dojeti norost petkove kraljevske poroke in njenih dveh milijard živih gledalcev: Kako živi so res ti gledalci, če jih v apatijo TV-strmenja uroči obupno dolgočasna ceremonija, v kateri nastopajo klovni, ki se igrajo kralje, princese in dvorjane?

V letu 2011 najstarejša in največja monarhija ne more biti nič drugega kot plesnivi anahronizem – ali pa v resnici nismo v letu 2011. Vse te kočije, rolls royci, lente, dragulji, strašljivi klobuki in druga dvorjanska navlaka delujejo kot iz predprejšnjega stoletja, režim pa se vsakič znova potrudi s kakšno milimetrsko inovacijo. Tokrat je iluzijo serviral s prelomom pravila, da se sme modra kri pariti le v svojem krogu. To, da je drugi v vrsti za prestol vzel za ženo navadno podložnico, naj bi poživilo monarhično okostenelost, čeprav gre prej za golo biološko nujnost: znaki »inbreeding« degeneracije so že preveč očitni.

»Commonerka«, ki so jo spustili v sam vrh monarhije, pa je še pomembnejša kot signal, impulz za poistovetenje vsem drugim »navadnim«, saj potrjuje tudi uresničljivost otroških sanj deklice, ki poljubi žabca. Vse drugo, od dvornega norčka Harryja, do poročne obleke z asociacijami na tisto, v kateri se je na monaški dvor primožila Grace Kelly, so le še marketinške finese za spominkarsko, turistično, medijsko industrijo in druge neposredne zaslužkarje.

Bera monarhične blagohotnosti je bila tokrat osupljivo prostaška: nevesti ni bilo treba uradno dokazati, da je še nedolžna, pred bogom pa ji niti ni bilo treba obljubiti, da bo ubogala moža; on se je nonšalantno odpovedal poročnemu prstanu. Mladoporočenca so v palačo pripeljali s kočijo, iz nje sta se sama odpeljala v skrbno izbrani športni limuzini: Sodobna podoba sodobne monarhije, so nam simboliko pomagali razumeti medijski propagandisti, ki so že mesece pred poroko prodajali kraljičinega vnuka kot ikono naslednje generacije monarhije in njene prilagoditve »novi« resničnosti.

Projekt še vedno sprejemljive in celo simpatične rojalistične podobe sta država in kraljevina z debelo podkupljenimi mediji izpeljali tako učinkovito, da se 1. maj v Veliki Britaniji letos sploh ni zgodil. Drugače kot prejšnja leta v Londonu na May Day niso razgrajali niti anarhisti; proti ukrepom britanske vlade jih je približno 200 protestiralo v Brightonu in razgnalo jih je 200 policistov. Ena na ena.

In kaj se vse skupaj tiče nas (razen statističnega pol milijona državljanov, ki so domnevno gledali prenos poroke)? Mogoče to, da se sodni spor, v katerega se je ob obisku angleške kraljice v Sloveniji iztekel politični vihar zaradi nezaslišane diskriminacije politikov, ki niso bili povabljeni na uradno večerjo, še ni končal. Za privilegij večerje s kraljico so se skregali politiki, ki so pred tridesetimi leti ognjevito prisegali, da čaka britansko monarhijo le še smetišče zgodovine. Po drugi strani pa se tudi po tridesetih letih še niso naveličali na prvomajskih mitingih grmeti za delavske pravice.