Samoumevnost počitnic

Ko sem na začetku meseca v enem od slovenskih dnevnikov opazila malo morje člankov, ki so se vsi nanašali na šolske počitnice, sem se počutila res neinformirano. V meni nič ne vzbuja večjega občutka tesnobe kot prav neinformiranost, po drugi strani pa preziram novice, ki niso sposobne postreči tudi z najpomembnejšimi podatki. V niti enem prispevku namreč ni bilo navedenega datuma, kdaj dejansko nastopijo ti najpomembnejši dnevi v tem letnem času. Dvakrat sem preverila. To, da gre za izjemno pomemben teden, sklepam že po tem, da njegov termin očitno spada k splošnemu znanju in ga sploh ni treba zapisovati, kot pri novem letu, valentinovem in začetku šole. Ob pomanjkanju prijateljev s šoloobveznimi otroki sem se posvetovala s Twitterjem, ki zadnje čase pri takšnih in podobnih vprašanjih uspešno nadomešča Google, in javna skrivnost je bila rešena. Šolske počitnice pač niso nekaj, kar bi zadevalo samo šolarje in njihove starše, ampak vpliva na primer tudi na mestni promet, ta pa obvladuje mesto, ki nikoli ne gre na počitnice, ne v celoti.

Pred tremi tedni sem tako torej v medijih sledila množici nasvetov o tem, kam naj se opravimo na počitnice, manjkalo pa seveda ni niti razprav o novi usklajenosti počitnic. Ta menda na obiskanost zimskih turističnih infrastruktur vpliva katastrofalno, slaba sezona pa naj bi bila tudi odraz splošnega gospodarskega stanja in seveda tega, da si ljudje ne morejo privoščiti počitnic. Da ljudje prek meje bežijo le zato, ker se zaradi usklajenih počitnic bojijo gneče doma, se mi zdi bolj metanje peska v oči, ampak pravzaprav ne vem, ker sem izrazito nesmučarski tip človeka in smučišča nisem niti od daleč videla že vsaj desetletje (in ga še vsaj desetletje tudi nočem videti).

Ja, spadam med tiste ljudi, ki jih vso zimo gledajo pomilovalno, ker ne cenijo belih strmin in snega, poleti pa se doza pomilovalnih pogledov še podvoji, ker nisem pretirano navdušena niti nad enotedenskim čofotanjem v isti zaplati vode. Pri nas pač vlada prepričanje, da so ljudje, ki svoje riti poleti ne posadijo na kvadratni meter plaže, malce zmešani, tistemu, ki ne mara smučanja, pa tako ali tako preostane le mukotrpno čakanje pomladi. Smučanje in plavanje vrtita naš svet. To, in občutek, da si vsi zaslužimo počitnice.

Zimsko smučanje in poletno namakanje se pri nas zdita neka nenapisana ustavna pravica in hkrati edino pravo merilo revščine. V teh dneh sem slišala tudi domislico, da imamo Slovenci pravzaprav še vedno ločene počitnice, saj si jih nekateri lahko privoščijo, drugi pa ne. Ni mi jasno, zakaj se počitnice povezuje s tem, da moraš nekam odpotovati, še manj pa mi je jasno, kdaj so se počitnice znašle v isti košari kot osnovne življenjske potrebščine.

Počitnice bi morali povezovati z oddihom, ne letalsko karto, oddih pa je nekaj, kar lahko traja tudi le nekaj uric in v zasebnosti našega doma. Če smo tako srečni, da ga imamo, seveda. Saj nočem žugati z otroki v Afriki, ki stradajo in s pomočjo katerih so nam v vrtcu spitali marsikatero kosilo, a vseeno. Počitnice niso samoumevne, marsikaj drugega pa bi moralo biti.