Samostojno, revno Kosovo

Naj si mislimo, kar hočemo o zakonitosti razglasitve države na ozemlju, ki si ga lasti druga država, je jasno, da je z priznanjem neodvisnosti s strani velikih drugih, vprašanje legalnosti postalo dokaj nepomembno. Potrditev poteze kosovske skupščine s strani ZDA, Francije in Velike Britanije je dala odločitvi kosovskih oblasti pač legitimnost. Torej, uveljavitev politične moči in volje tudi v škodo mednarodnega prava. In to dela Kosovo za drugačen primer. Za razliko od denimo Baskije, Gorskega Karabaha ali Abhazije in Južne Osetije, ki ob pomanjkanju mednarodne politične volje pač ostajajo “večni” zamrznjeni spori. Za obstoj neke države je ključno, če ne kar nujno prepoznanje želja nacije, ki jo ustvarja, s strani tretjega. Čeprav Rusija, Kitajska in Srbija še nekaj časa, morda govorimo tudi o več desetletjih, ne bodo pristale na to tezo. S priznanjem ključnih držav, predvsem v gospodarskem smislu in v smislu interesnega vpliva v regiji, si je Priština najbrž že zagotovila dostop do mednarodne finančne pomoči in do podpore svetovnih organizacij. Seveda tistih, kjer Rusija in Kitajska nimata vpliva.

Kosovo je s koordinirano razglasitvijo neodvisnosti - glede na vse skupaj bi ji res težko rekli enostranska - odšlo na svojo pot. A ne glede na to, da je za neodvisno Kosovo Srbija zelo daleč, je še vedno veliko bliže kot Evropska unija. Normalizacija razmer med državama je za dolgoročno preživetje nove balkanske države izjemno pomembna, morda celo nujna. Za to pa bo potrebno končno doseči tiste standarde, ki bi jih morale kosovske oblasti doseči še pred pridobitvijo statusa. In tu ima Beograd prav. Mednarodna skupnost si je privoščila mižanje na eno oko. Zdaj so tovrstna določila, kot jih je zapisal Ahtisaari, sicer vključena v ustavo. Spoštovanje in zaščita pravic manjšin, prehod v tržno gospodarstvo ter s tem zagotavljanje gospodarskega in socialnega napredka morajo biti najpomembnejše naloge kosovskih oblasti. V tem pogledu rusko-kitajsko nasprotovanje neodvisnosti težko zdrži moralno presojo. Očitno namreč je, da centralistična megalomana milo rečeno nista naklonjena pravicam manjšin, pa čeprav v najbolj oddaljenih delih držav.

Za uspešen napredek bodo kosovske institucije potrebovale tudi - recimo temu - naš denar, najsi bo to v mednarodni pomoči ali v naložbah slovenskih podjetij. V interesu plačnikov pa je, da nakazana sredstva končajo, kamor so namenjena. V diplomatskih krogih človeka sicer hitro poučijo, da zastonj kosila pač ni. S tem, ko države priznavajo neodvisnosti Kosova, kosovske voditelje zavezujejo k večplastni odgovornosti. Od neodvisnosti po načrtu nekdanjega finskega predsednika do prave neodvisnosti Kosova bo v reki Ibar nedvomno preteklo še obilo vode. Kdo ve, morda se bodo tudi v Beogradu nekega dne zbudili in ugotovili, da tudi njihovo Kosovo še vedno obstaja in da je lahko še naprej tako srbsko, kot je bilo. Le da v drugi državi.