S politiko nad okolje!

Klimatske spremembe so lahka tema. Za politike seveda. Veliko težja pa za tiste, ki so soočenimi z njihovimi posledicami in za tiste, ki znanstveno preučujejo njihove vzroke in posledice ter ocenjujejo škodo. Ostanimo pri politiki. Menda je v Koebenhavnu čutiti ogromno politične volje za dosego dogovora. Kar ne pove veliko o njegovi vsebini, a vseeno. Glede na to, da sta tako ameriški predsednik kot kitajski premier svoj obisk na Danskem napovedala za konec konference je povsem očitno, da politična volja ostaja tista tiha luč upanja, da se bo po 18. decembru o danski prestolnici govorilo z zelenim naglasom. A pot je dolga. Kupčkanje in poskus uveljavitve določenih atributov držav za znižanje stroškov ali za znižanje ciljnih številk dajeta podnebnim pogajanjem domač prizvok. Vse skupaj je opredeljeno kot interesna politika, interes pa se kaže prek ekonomske logike. S čim nižjimi sredstvi (in s čim širšo delitvijo bremen) zagotoviti razvitim državam prednost (čim manj spremeniti osrednje komponente kreiranja okoljskih stališč, povezane predvsem z fosilnimi gorivi).

Trenutna razmerja sil in smeri, ki jih nakazujejo posamične izjave, kažejo na podobne igrice, kot se jih igrajo marsikatere države pri kreiranju ukrepov proti ekonomski krizi. Z obljubami o dolgoročnih ukrepih zamenjujejo nujnost takojšnjega (ali pa vsaj še v času njihovih mandatov) ukrepanja in predvsem pomanjkanje politične volje za resnejše pristope. Za ostrejše reze v uveljavljene gospodarsko-socialne, tudi politične strukture. Zgodbi o Koebenhavnu primanjkuje politične odgovornosti. Kar pa je ključno za vsak mednarodni dogovor, ki želi od besed priti k dejanjem. Leta 2020, za katerega se uveljavljajo srednjeročne zaveze, v Beli hiši ne bo Baracka Obame. Glede na rast kitajskega gospodarstva in na socialno oziroma družbeno sliko, ki tej rasti ne sledi, je prav tako težko napovedati, kakšna bo struktura kitajskega gospodarstva ali vlade in kakšen bo njen ogljični odtis čez 11 let.

Scenarij za Koebenhaven ponuja več različnih izkupičkov, pri čemer se ti vedno znova ujamejo v dve osrednji usmeritvi. Prva je "politika kot običajno", druga pa je resna, pravno zavezujoča pogodba z resno domačo zakonodajno podlago. Neresne zgodbe o tem, da onesnaževanje ne spreminja ozračja so zgolj to. Nedvomno se podnebje spreminja tudi samo po sebi, a povsem zgrešeno je že samo nasprotovanje logiki, da je treba skrbeti za čistejše okolje. Spominja pa na to, da so nekateri pripravljeni zanikati logiko, vzročno-posledične opredelitve, pa tudi dokaze, zgolj z eno samo knjigo, ki priča o nasprotnem. A treba se je zavedati, da okoljska politika ni sinonim za varstvo okolja. Optimizem mora ostajati, a je pač treba prepoznati, da je mednarodnopolitična realnost na Danskem bistveno bolj zamegljena z interesi smoga. Shakespeare je že vedel, o čem govori. Čaka, da ga postavijo na laž.